Ste vedeli, da vas blizu priljubljene točke čaka prelep razgled?
Le malokdo ve, da majhen košček Gorenjske ne leži več v Sloveniji, ampak je del Italije. Takoj za Ratečami, nasproti Planice, je državna meja in pokrajina do Trbiža je bila stoletja del Avstrije in s tem Gorenjske. Nekdaj je bilo to območje mešanega prebivalstva Furlanov, Slovencev in Nemcev, danes pa se tu govori pretežno italijansko.
Štiri kilometre za mejo se pri tovarniškem kompleksu cesta odcepi na levo in nas po nekaj kilometrih strme in ovinkaste poti pripelje do Belopeških jezer. Jezeri sta dve, Gornje in Spodnje. Prvo leži na odprtem svetu, drugo sredi gozdov, z obeh pa se odpre lep razgled na okoliške gore, predvsem na mogočno severno steno Mangarta.
Ena najlepših, a malo znanih gora v dolini je Mala Ponca. 1925 metrov višine ima, z nje je prelep razgled daleč naokoli. Takoj pri parkirišču pri Spodnjem jezeru se za Malo Ponco odcepi markirana pot. Sprva vodi naravnost v klanec, potem pa se na grebenu strmina položi in naredimo prečko prek pobočij.
Po dveh urah se nam z desne priključi pot z zavetišča Zacchi in vse postane precej bolj strmo. Sledimo markirani poti in se dvigamo proti sedlu nekoliko pod vrhom. Steza postane precej zdelana in na posameznih mestih le s težavo prehodna. Pa ni prehudo. Nekaj truda in pot nas pripelje na sedlo po imenu Porticina.
Kmalu zatem na vrhu
Pot zavije na levo in po treh urah vzpona potrebujemo le še nekaj minut, da pridemo na vrh Male Ponce.
Vrh leži nad gozdno mejo in z njega se odpre prelep razgled daleč naokoli. Prav to je čar Male Ponce: sama po sebi ni nič posebnega, a leži sredi najlepših gora Zahodnih Julijcev. Globoko spodaj je kotel doline Belopeških jezer. Nad njimi se dviga mogočna severna stena Mangarta, ki dominira našemu razgledu.
A ne gre pozabiti na druge gore, ki morda niso tako izrazite, denimo Poldnik, in pogled na greben Ponc, ki se vleče proti Jalovcu. Vse to še ni dovolj. Globoko spodaj je pogled na Kanalsko in Gornjesavsko dolino, na greben Karavank in Karnijskih Alp, proti jugu pa proti Špikovi skupini.
Najlepši je ta del
Ostane le še vrnitev. Prvo uro se spuščamo po poti pristopa, potem pa je najlepše, če izberemo drugi del krožne poti, ki nas popelje mimo planinske koče Rifugio Zacchi. Ta stoji že sredi gozdnatega pobočja, ki nas potem spremlja na poti do izhodišča. Najprej se spustimo do Gornjega Belopeškega jezera, po petnajstih minutah hoje pa še do Spodnjega.
Na tem mestu se zavemo, kako obiskana je dolina Belopeških jezer. Nikjer več jutranjega miru. Vsepovsod avtomobili in turistični avtobusi in seveda množica obiskovalcev z vsega sveta. Pa nič zato. Dolina Belopeških jezer nas s svojo lepoto vsakič posebej navduši. Vzpon na samoten vrh Male Ponce z njenimi razgledi po skrajnem zahodnem kotičku Slovenije pa prav tako.
