Mimo rudnika do nenavadne gore
Ratitovec velja za zadnjo goro na vzhodu Julijskih Alp, njegov najvišji vrh Altemaver je visok 1678 metrov.
Odpri galerijo
Na vrhu
Zapeljati se moramo v dolino Selške Sore in v Železnikih pri nekdanjem plavžu zapeljati na strmo cesto, ki nas pripelje do vasi Prtovč. Od tu je do vrha le še dobrih 600 višinskih metrov. Nanj vodi cela vrsta planinskih poti, a morda najbolj prijetna je tista, ki nas popelje po južnih pobočjih naravnost na vrh gore. Lahko pa pot nadaljujemo še krožno čez sedlo Vratca in se vrnemo na izhodišče.
Ratitovec je nenavadna gora. Tako je razpotegnjena, da je že kar majhno pogorje. Sedlo Vratca jo razdeli na dva dela. Ko ga dosežemo, se spremeni tudi razgled. Nič več ne vidimo Davče in Blegoša proti jugu, ampak stopimo na severno stran gore in pred nami se odpre razgled na triglavsko pogorje. Splača se pogledati naokoli. Povsod okoli nas so ostanki grdih betonskih zgradb. To so ostanki nekdanjih bunkerjev Rupnikove linije. Konec 30. let 20. stoletja je bilo vsem jasno, da se pripravlja vojna.
Kraljevini Italija in Jugoslavija sta bili sprti že več desetletij. Vsaka stran se je utrdila na črti nekdanje meje: na jugoslovanski strani je bila to Rupnikova črta, ki je dobila ime po generalu Leonu Rupniku, ki je vodil njeno gradnjo. Le nekaj deset minut hoda pod planinskim domom pa na levi strani planinske poti vidimo vhod v še eno tehnično mojstrovino. Nekaj kvadratnih metrov široka odprtina, zavarovana z rešetko je vhod v vhodni jašek nekdanjega rudnika železove rude. Deloval je med letoma 1820 in 1860. Popolnoma pozabljenega so odkrili jamarji sredi 80. let. V njem je bil cel kup še precej dobro ohranjene rudarske opreme. Komajda si lahko predstavljamo trud nekdanjih rudarjev. Poleti so kopali pod zemljo z bobovcem, rudo, bogato z železom, v obliki zrn. Spravljali so jo v priročno skladišče in jo pozimi, kadar so bile snežne razmere ugodne, s sanmi spravili do Železnikov, do znamenitega plavža, ki smo ga še videli ob poti.
Tik pod Gladkim vrhom, ki je eden od vrhov Ratitovca, najdemo planinsko kočo, ki je poleti med sezono odprta ves čas, pozimi pa le, kadar so snežne razmere ugodne. Okrog nas se razprostira več lokev, kjer so se na širnih pašnikih napojili živino. Pred nami se odpre razgled na Škofjeloško-Cerkljansko hribovje in skoraj vse Julijske Alpe.
Tako je razpotegnjena, da je že kar majhno pogorje.
Ratitovec je nenavadna gora. Tako je razpotegnjena, da je že kar majhno pogorje. Sedlo Vratca jo razdeli na dva dela. Ko ga dosežemo, se spremeni tudi razgled. Nič več ne vidimo Davče in Blegoša proti jugu, ampak stopimo na severno stran gore in pred nami se odpre razgled na triglavsko pogorje. Splača se pogledati naokoli. Povsod okoli nas so ostanki grdih betonskih zgradb. To so ostanki nekdanjih bunkerjev Rupnikove linije. Konec 30. let 20. stoletja je bilo vsem jasno, da se pripravlja vojna.
Kraljevini Italija in Jugoslavija sta bili sprti že več desetletij. Vsaka stran se je utrdila na črti nekdanje meje: na jugoslovanski strani je bila to Rupnikova črta, ki je dobila ime po generalu Leonu Rupniku, ki je vodil njeno gradnjo. Le nekaj deset minut hoda pod planinskim domom pa na levi strani planinske poti vidimo vhod v še eno tehnično mojstrovino. Nekaj kvadratnih metrov široka odprtina, zavarovana z rešetko je vhod v vhodni jašek nekdanjega rudnika železove rude. Deloval je med letoma 1820 in 1860. Popolnoma pozabljenega so odkrili jamarji sredi 80. let. V njem je bil cel kup še precej dobro ohranjene rudarske opreme. Komajda si lahko predstavljamo trud nekdanjih rudarjev. Poleti so kopali pod zemljo z bobovcem, rudo, bogato z železom, v obliki zrn. Spravljali so jo v priročno skladišče in jo pozimi, kadar so bile snežne razmere ugodne, s sanmi spravili do Železnikov, do znamenitega plavža, ki smo ga še videli ob poti.
Povsod so ostanki betonskih bunkerjev Rupnikove linije.
Tik pod Gladkim vrhom, ki je eden od vrhov Ratitovca, najdemo planinsko kočo, ki je poleti med sezono odprta ves čas, pozimi pa le, kadar so snežne razmere ugodne. Okrog nas se razprostira več lokev, kjer so se na širnih pašnikih napojili živino. Pred nami se odpre razgled na Škofjeloško-Cerkljansko hribovje in skoraj vse Julijske Alpe.
