Ministrica: Otroka bosta redko ali pa nikoli priznala, da se pogrešamo

Simona Kustec – ko je pred leti prišla na politično sceno je imela še priimek Lipicer, ki pa ga od ločitve od športnega novinarja Tea Lipicerja ne uporablja več – je tista ministrica, ki je bila zadnje dni med najbolj izpostavljenimi. V času epidemije je bila s sodelavci pred izzivom, kakršnega v Sloveniji ni imel še noben šolski minister: kako po zaprtju šol zagotoviti, da se bodo slovenski učenci čim bolje šolali od doma. Kljub številnim pomislekom je šolsko ministrstvo napovedalo, da bo letos matura potekala, in to v enaki obliki kot v preteklih letih, z 18. majem pa so se nekateri učenci ob upoštevanju ukrepov za preprečevanje širjenja novega koronavirusa vrnili v šolske klopi. Ministrico, sicer tudi mamo 17-letnice in 13-letnika, smo povprašali, kako je v zadnjih tednih usklajevala svoje delo in materinstvo.

Simona Kustec je na drugi prvi šolski dan obiskala nekaj osnovnih šol. FOTO: Simona Kustec, Facebook

Mama dveh mladoletnih otrok ste. Kako ste v zadnjih dveh mesecih, ko ste prevzeli ministrstvo, ob obilici dela usklajevali ministrovanje in dom? Vaša otroka sta v najstniških letih. Je bilo zadnje obdobje čas, ko ste se dodatno zbližali?
Usklajevanje dela in kvalitetno preživetega časa z otrokoma je v tem času kar velik zalogaj. A moram priznati, da sta oba zelo potrpežljiva in prizanesljiva z menoj. Skupaj smo zjutraj, pojemo zajtrk in pogledamo, kaj nas čaka čez dan, zvečer pa naredimo črto čez dogodke. Z obema se seveda tudi kadar koli slišim prek dneva, ko je to potrebno. Moram pa tudi omeniti, da imata super očeta, ki bdi nad njima čez dan. Na neki način se je naš odnos v tem času obogatil, spremenil v nekaj mnogo bolj zrelega in odgovornega. 
 
Zaradi zaprtja šol so številni starši vsaj delno prevzeli tudi vlogo učiteljev. Kako ste se v tej vlogi znašli vi? Sta otroka potrebovala vašo pomoč pri učenju? Vam je kdo priskočil na pomoč?
Otroka že od samega začetka vzgajam zelo samostojno, puščam jima veliko prostora, ker verjamem, da se na tak način najbolje učita za življenje. Seveda ju imam od daleč ves čas »na očeh«, a skozi svoje naloge se morata najprej poskušati prebiti sama, se truditi, tudi zmotiti in vztrajati, dokler jima ne uspe. Ko se težave zdijo nepremostljive, pa ju najprej poskušam usmeriti k rešitvi, zelo redko jima to »prinesem na pladnju«. Večino tovrstnih zadev predelamo zjutraj ali zvečer, velikokrat pa jih čez dan razrešita tudi z očetom. Od časa do časa predvsem eden od njiju dobi tudi kakšen prijazen opomnik razredničarke, da so ga prehiteli roki, in mora potem to sam nadoknaditi in nam vsem skupaj pojasniti.
 

V času vlade Mira Cerarja je bila vodja poslanske skupine SMC. FOTO: Mavric Pivk, Delo

Kako je bil v zadnjih dveh mesecih videti vaš povprečen dan? Kako se je vam in vaši družini življenje v tem času spremenilo?
Kot sem že rekla, se je spremenilo, postalo je mnogo bolj zrelo, bolj trdno, na neki poseben način smo se drugače povezali, saj sta končno tudi onadva vsak dan starejša. Ko smo skupaj, nas prav nič ne premoti v našem svetu. Prav zato tudi pogosto ni lahko, ker grem zgodaj zjutraj in se vračam zvečer. Pogrešamo se, čeprav bosta onadva to redko ali pa celo nikoli priznala.
 
Kako pa je bil pri vas videti drugi »prvi« šolski dan? Je kateri izmed otrok odšel v šolo?
Enako kot že zadnjih devet tednov oba nadaljujeta izobraževanje od doma. Ta hip imata zelo veliko zaključnih obveznosti in ocenjevanj znanja. Hodita pa spet trikrat na teden na treninge, kar je tudi fino.
 
Kaj bi iz lastne izkušnje, ki jo imate kot mama dveh otrok, sporočili ostalim staršem, še posebej tistim, katerih otroci so se vrnili v šolske klopi?
Da je treba svojim otrokom zaupati, ker so odločni, pogumni, ker vedo, kaj je prav in kaj ne, velikokrat mnogo bolj, kot bi si to mislili. Le preprosto jim pustimo, da so oni.