Mir že je, manjka pa življenje (FOTO)
V Dutovljah, eni največjih kraških vasi, se že nekaj časa bohoti prav poseben vrt. Takšen, ki je najprej »odšel« na angleški vrtnarski šov. In to na mednarodno razstavo Hampton Court Palace Flower Show v Veliki Britaniji, od koder se je leta 2009 vrnil z najboljšo oceno – zlato medaljo v kategoriji malih vrtov. Vrt je zasnovan s tradicionalnimi materiali umetnostne obrti in rastlinami, ki so značilne za kraško krajino.
Na Bunčetovi domačiji si lahko ogledate tudi delovno sobo nedavno preminulega pisatelja Borisa Pahorja. Izvorno mesto sobe je bilo v nekdanji gostilni pri Marički, ki so jo porušili in na njenem mestu zgradili zdravstveni dom, po svoji vsebini in velikosti ter opremi pa je soba avtentična. V njej so izobešeni portret Franceta Prešerna, kot je nekoč prvotno visel v Pahorjevi sobi, ter portreta Edvarda Kocbeka in Borisa Pahorja. V omari so knjige in drugi dokumenti, nagrade ter priznanja, ki jih je Pahor podaril. Spominsko sobo so ob njegovi navzočnosti odprli leta 2017.
Prav posebna pa je tudi Pepina zgodba. V zdajšnjih časih, predvsem pri tistih z malimi otroki, se to lahko kaj hitro poveže s Pujso Pepo, junakinjo risank, vendar nimata nič skupnega. Pepa je bilo namreč nekoč na Krasu značilno žensko ime oziroma nadimek, zato še kako spada v pravo kraško štorijo.
Čudovita pokrajina in iskreni ljudje
Prav tako se je vrt skupaj z nadgradnjo Pepina zgodba iz Londona vrnil z nagrado. Na RHS Chelsea Flower Showu 2012 je v kategoriji Artisan Gardens prejel pozlačeno medaljo. Snovalec Borut Benedejčič je segel v preteklost in oblikoval preprosto kamnito pastirsko zavetišče sredi kraške gmajne. Prav ta pravljica o čudovitem Krasu in tamkajšnjih iskrenih ljudeh je zdaj na ogled na dvorišču Bunčetove domačije v Dutovljah.
S Pepo po Krasu je nov produkt, ki povezuje že obstoječo turistično ponudbo Teranove krožne poti s Pepinim vrtom. Doživetje pa traja kakšni dve uri in pol. S Pepo se gre po Krasu le dober kilometer in pol, večino časa vzame kraška marenda. Malica na travniku v objemu vinogradov. Gostje takrat občutijo zgodovino, ko so ženske svojim izbrancem na delo nosile malico. Brez salamina, sira, belega vina in vode pač ni šlo. Teran, danes poleg pršuta zaščitni znak Krasa, nekoč namreč ni bil (tako) priljubljen.
A pri vsem skupaj ne gre le za dodano turistično vrednost, šli so še korak dlje. »Pri celotnem projektu smo upoštevali tudi odgovornost do okolja in lokalne skupnosti, želeli smo vključiti tudi ranljive skupine. V Dutovljah je namreč tudi socialnovarstveni zavod, njihove stanovalce pa smo vključili v urejanje Pepinega vrta,« izpostavi Ana Hrast iz tamkajšnje turistične pisarne.
Soavtorica vrta Tanja Godnič, sicer Benedejčičeva žena, se je prelevila v lik Pepe in se z njim zelo dobro ujela. »Ko danes pridete na Kras, skoraj gotovo pridete v stik z vinarjem, vinogradnikom. Moški so se dandanes precej izpostavili. Zato je zdaj čas za zgodbo ženske na Krasu,« začne Pepa in nadaljuje: »Kakšnih sto let nazaj so imele ženske tu izjemno pomembno vlogo.« Sledilo je prvo vprašanje: »Kaj je to borjač?« Takoj za tem pa odgovor: »Gre za tipično kraško zaprto notranje dvorišče. Izhajalo naj bi iz besede burja, prav obzidje pa je varovalo dvorišče pred tipičnim hladnim vetrom.«
Ko danes pridete na Kras, skoraj gotovo pridete v stik z vinarjem, vinogradnikom. Moški so se dandanes precej izpostavili.
Zmotno je mišljenje, da je bilo zidovje okoli hiše predvsem zaradi intime, saj se je pred leti na Krasu živelo zelo odprto. Ko so ženske zjutraj vstale, so najprej na stežaj odprle vrata, tudi tista, ki so vodila na dvorišče. Šele ko so se na Kras začeli naseljevati vikendaši, ki so se želeli skriti pred drugimi očmi in iskali mir, so se začeli borjači zapirati. »Ker domačini vedno mislimo, da je bolje tisto, kar imajo drugi, tudi mi zdaj zapiramo vrata,« je bila jasna Pepa. Ampak pravi Kraševci imajo svoje borjače še danes čez dan na stežaj odprte!
Pepin vrt je najprej zgodba o Pepi. Starejši ženici, ki živi v mali kraški hiši s tipičnim vrtom za tamkajšnji okoliš. Ima vse elemente tipične kraške arhitekture. Hiša je grajena iz kamna, kamniti so tudi drugi elementi, oboki oken in vrat, jrte jim pravijo domačini. Jrta je razkrivala tudi status lastnika. Lepše, kot je bila izklesana, za bogatejšega je veljal. In še eno skrivnost razkrije Pepa. V času, ko je vladala avstro-ogrska monarhija, so pobirali dajatve tudi za okna. Večje ko je to bilo, več davka je kapnilo v cesarski proračun. In tako so si velika privoščili le bogatejši, tisti z manj denarja pa so imeli temu primerno tudi manjša okna.
Kamen in brez vode
Na Krasu ne manjka kamna. Neobdelan je šel za gradnjo, obdelan pa za okrasne elemente. Tudi za korita na vrtu, kjer rastejo značilne rastline in začimbe za ta kraški svet. Sivka, ki je danes na kraški zemlji precej pogosta in priljubljena, je pravzaprav »priseljena« rastlina, nekoč je tam niso poznali. Vodnjak ali štirna je pred desetletji, ko je bil vodovodni sistem le znanstvena fantastika, igral ključno vlogo. Bil je skoraj nujni element vsakega dvorišča, redka so bila brez njega. Ker se na Krasu večje količine vode, tako so dognali strokovnjaki, skrivajo šele kakšnih 400 metrov pod zemeljskim površjem, so lahko o podtalnici v štirnah samo sanjali. Tja se je namreč stekala le deževnica.
Pepina zgodba je prekrasna, oriše nam življenje na Krasu nekoč, danes pa je stanje povsem drugačno. Med sprehodom po ulici v Dutovljah proti vinogradu nas Pepa zaustavi: »Kaj slišite?« Bil je blažen mir, kalilo ga je morda le čivkanje ptic, kakšen zven črička, v daljavi je odmeval šum avtomobilskega motorja. »Edino to je še slišati. Mi pa bi radi slišali ženski klepet, vreščanje otrok, kmete v vinogradih. Življenje bi imeli. Tega nam danes na Krasu manjka.« Žal je že res tako, da tudi kraške vasi delijo usodo drugih krajev po naši lepi deželi, ko se mladi v želji po boljšem življenju (malodane preživetju) odselijo v mesta. A vse le ni tako temno, turizem je bržkone panoga, ki je prenekaterega že prepričala, da ni zapustil rojstnega kraja. Ali pa se je vanj ravno zaradi tega vrnil.
