Miramarski grad postane muzej

Ti so pričali o skoraj 650 letih življenja in razvoja mesta pod habsburškim žezlom. Podrli so tudi spomenik nadvojvodi Maksimilijanu, ki je bil na Beneškem trgu/Piazza Venezia v pristanišču postavljen tako, da je mož v admiralski uniformi gledal proti Miramaru, vendar ga niso uničili. Ko se je pred poldrugim desetletjem v preteklost bolj zagledana občinska oblast lotila obnove trgov, so spomenik iz miramarskega parka, kamor so ga preselili, na pobudo meščanov s podstavkom vred znova postavili na trg, le da je zdaj nekaj bolj oddaljen od obale.

Ob tem so obnovljeni Neptunov vodnjak iz srede 18. stoletja od tam preselili na trg pred borzo, kjer je stal že pred nastopom fašizma. Čaščenje z miti in legendami prepletenega spomina na K&K-monarhijo se v Trstu kaže tudi drugod.
 

Slovenska obala pod fašizmom

V obdobje uveljavljanja nove oblasti v Trstu sega tudi vrsta posegov, ki so pomembno vplivali na Miramar in njegovo slovensko zaledje. V 20. letih so sklenili mesto tesneje povezati z notranjostjo države. Stare vijugaste kolovoze je nadomestila sodobna obalna cesta, železnice in druge prečne povezave pa so, ne nehote, pretrgale stoletne poti slovenskih ribičev po več sto stopnicah iz vasi na Kraškem robu do njihovih čup in drugih plovil na obrežju.

O iznajdljivosti in sposobnosti slovenskih ribičev, ki so bili po avstrijski zakonodaji tudi lastniki obalnega morja, zgovorno priča leta 2016, po vrsti zapletov tudi uradno odprta zbirka v Ribiškem muzeju tržaškega primorja v Križu. Tam je poleg razvoja ribolova – Slovenci so med drugim razvili izvirno obliko lova na tune – prikazan zaton te stoletja pomembne dejavnosti.

Na obali nanjo spominja le še nekaj tabel z zbledelimi ali poškodovanimi napisi, nekdanji skromni pristani pa so opuščeni, pozidani ali, tako kot grljanski v zavetju rta, na katerem stoji Miramar, spremenjeni v marine.

Vojvoda Aosta, Nemci in Američani

      

Po prvi svetovni vojni je Miramar kot Miramare postal državna lastnina. Avstrija je po sporazumu z Dunaja vrnila vso leta 1914 odpeljano opremo, Italija pa je zagotovila, da bo grad preuredila v muzej. To se ni zgodilo v celoti, saj se je v levem krilu v nadstropju naselil Amadeo Savojski, vojvoda Aosta (1898–1942), bratranec italijanskega kralja Viktorja Emanuela. V letih, ki jih je poveljnik prve letalske divizije s sedežem v Gorici, nazadnje imenovan za podkralja zavojevane Etiopije, z ženo Ano Francosko občasno prebil v Miramaru, je s takrat moderno notranjo opremo dvorcu vtisnil osebni pečat. Po smrti v britanskem ujetništvu so v gradu ohranili spomin nanj.


Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so Nemci v Miramaru naselili svoje visoke častnike in nekatere urade, niso ga pa utrdili tako kot bližnji Devin. Po vojni so imele v gradu sedež zavezniške vojaške oblasti, ki so tam ostale do ukinitve con A in B leta 1954 ter določitve meje med Italijo in Jugoslavijo. Leto pozneje je državna uprava za kulturno dediščino po opravljenem restavriranju grad s parkom odprla za javnost.