Mirna Peč že skoraj tisoč let

Mirna Peč leži na levem bregu največje dolenjske ponikalnice Temenice, ki v izviru Zijalo priteče v kraško Mirnopeško dolino in leno vijuga do Goriške vasi, kjer drugič izgine pod površje in je zaradi značilnih meandrov zavarovana kot naravna dediščina. Starejši del v jedru gručastega naselja stoji sredi ravnega rodovitnega sveta v dnu doline, novejši del, imenovan Gornja Mirna Peč, pa se je izoblikoval ob železniški progi Ljubljana–Novo mesto severovzhodno nad dolino.

Sestavni del kraja so tudi nekdanji samostojni naselji Češence in Ivanja vas ter del zaselka Rogovile. Prva omemba kraja sega v leto 1228, cerkev sv. Kancijana pa se v listinah pojavi leta 1433. A za staro gotsko cerkvico, ki je bila po letu 1500 obdana s protiturškim obzidjem, je ljubljanski škof Janez Pogačar že 1878. ugotovil, da nikakor ne ustreza velikosti župnije, priprave na zidavo večje pa so se začele šele po prihodu župnika Antona Zoreta leta 1907. Ta je pridobil sarajevskega arhitekta Josipa Vancaša, da je pripravil načrte, v katerih sta bila tudi stari gotski prezbiterij kot stranska kapela in spodnji del zvonika.


Zaradi lokalnih nesoglasij in začetka prve svetovne vojne se je gradnja zavlekla do leta 1917. Njen novogotski slog se najlepše kaže na severnem vhodnem pročelju, ki ga krasi portal z reliefno okrašeno polkrožno ploskvijo nad vrati. Kamniti glavni oltar je delo ljubljanskega kamnoseka Feliksa Tomana iz leta 1922, kipe angelov pa je izdelal kipar Ivan Pengov.


Okoli cerkve je bilo do leta 1825 pokopališče, ki je danes na hribčku južno od vasi. Levo od cerkve je župnišče iz leta 1777, v delu katerega je bila v preteklosti nekaj časa šola, zdaj pa so tu neprofitna stanovanja.