Miro Majcen pol leta po hudi letalski nesreči spet v zraku

Danes si, jutri pa ... Ta človeška minljivost, ki je dana vsem že v zibel. To naše življenje je tako čudovito, a hkrati tako krhko. V hipu se vse obrne. To je v lanskem letu izkusil tudi izjemni fotograf, 46-letni Ljubljančan Miro Majcen, ki je pred skoraj sedmimi meseci doživel hudo letalsko nesrečo. Zdaj je za njim 10 operacij in trije meseci zdravljenja na Češkem (šest tednov v umetni komi, potem pa še štirje tedni na Češkem, skupaj torej 10 tednov) in Sloveniji, okrevanje in rehabilitacija še nista zaključena. »Več časa ko mine, bolj se zavedaš, da bi se to lahko končalo precej bolj tragično, kot se je. Žal se je tragično končalo za pilota, ni ga več. Tudi sam sem bil blizu trenutku, ko se luč ugasne,« se ozre na nesrečo, ki se je zgodila pred dobrimi sedmimi meseci. S pilotom Rainerjem Steinbergerjem sta se vračala z letalskega mitinga na Poljskem, nesreča se je zgodila na Češkem. Pilotu ni bilo več pomoči, Miro pa je obležal kakih 50 metrov proč od letala. Poškodbe so bile hude: zlomljeni obe koleni, obe nogi, prsnica, na levi roki je imel več zlomov, dobil je notranje krvavitve, opečenega je imel 40 odstotkov telesa, ob tem pa še zlomljeno vretence.

Spet je shodil.

Podpora z vseh koncev

Sprva so ga prepeljali v praško bolnišnico. Imel je precejšnjo srečo v nesreči, da se je poklopilo toliko faktorjev, začenši s hitro prvo pomočjo zdravnikov, ki so mu rešili življenje. »Ob tem sem dobil tudi ogromno podpore, ki je sicer v tisti prvi fazi okrevanja, zdravljenja, nisem čutil, v nadaljevanju pač,« še danes kar ne more verjeti, da se mu je javilo toliko ljudi, ki so mu zaželi vse dobro. V Pragi je ostal 10 tednov. Po taki nesreči traja nekaj časa, da te prebudijo. Tudi Mira so, zmanjšali so odmerek opiatov. »Potem se začneš zbujati, sprva na pol, potem vse bolj. Včasih se ti zdi, da sanjaš,« nadaljuje Miro, ki so mu češki zdravniki z operativnim posegom omogočili, da je lahko začel govoriti. »Zašili so mi luknjico v grlu, skozi katero sem bil v času kome intubiran, skozi njo sem dihal. S pomočjo aparata. Ko to zaprejo, lahko, če ni drugih poškodb glasilk, spet govoriš, prej samo pihaš. Do mene je prišel eden od zdravnikov, s katerim sva se začela pogovarjati. Razložil mi je, kje sem, potem pa sem počasi začel zbirati manjkajoče podatke. V svojem spominu sem prišel tako daleč, kot sem lahko,« se ozre na dneve na Češkem.
Danes se počuti že precej bolje, še vedno pa je v fazi rehabilitacije, ki jo opravlja na URI Soča. »Že tretji mesec obiskujem ambulanto za rehabilitacijo. Na terapijah delam razne vaje, na delovni terapiji imam masaže zaradi opeklin, pri razgibavanju pa sem v fazi grajenja določenih mišic in izboljšave fine motorike. V tej fazi že počasi vidim, da praktično zmorem vse kot prej,« pove Miro, ki se veseli napredka, malce ima še težav z desno nogo pa tudi za volan avta še ne more. Ne razbija si glave s tem, ve, da mora korak za korakom. »Zjutraj vstanem in se odpravim na Sočo. Pozorno spremljam napredek, opozarjam, če me kje kaj tišči ali stiska. O vsem tem se pogovarjam z zdravniki in terapevti. Tako nekako mine moj delovni dan. Hodim brez bergel, do 3, 4 kilometre naredim. Zdaj že vozim sobno kolo. Ko pridem domov, sem kar utrujen,« opiše vsakdan. »Leto 2021 mi je dalo lekcijo. Točno kakšno, pa bo pokazal čas. Po nesreči se vsega učim na novo. Nisem pa se kar sprijaznil z vsem tem,« odločno pove Miro, ki ima srečo, da na vse skupaj gleda precej pozitivno. »Že pred nesrečo sem tako gledal na življenje. Menim, da je vse mogoče. Vedno sem bil pripravljen veliko narediti za uspeh, pripravljen sem bil vložiti veliko v to, da mi je nekaj uspelo. Zdaj je podobno. Saj pride slab dan, ko se ti enostavno ne da. Tudi na terapije ne, saj vem, da bodo trajale dolgo. Takrat je bistveno, da se brcnem v rit,« priznava, da tudi njemu ni vedno najlažje, a ve, zakaj mora in zmore. O svoji zgodbi govori. Sprva je razmišljal, ali bi to storil ali ne. A se je odločil in odziv je izjemen, začenši s prvimi objavami na facebooku. »Dobil sem toliko sporočil podpore. Pri sebi sem spoznal, da moram o tem govoriti. Javili so se mi številni moji prijatelji in znanci, ki so imeli zdravstvene težave. Ko pa so videli mene, kako se borim, jim je to pomagalo, dalo novih moči. Ko sem delil svojo zgodbo, so bili ljudje srečni zame, jaz pa sem bil vesel, ker so številni v meni videli in našli novo motivacijo,« priznava, da so ga odzivi pogreli in mu dali voljo in energijo za naprej.

Samo užival je!

Povabilo v letalo

Miro je od mladih nog zaljubljen v letala. Kot otrok se je zaradi očeta, ki je bil učitelj na šoli za gluhe, navdušil nad fotografijo. Ta mu je pozneje pomagala, da je prišel bližje svoji prvi ljubezni, letalstvu, pozneje pa je vešče krmaril med letalstvom in fotografijo, kjer še danes spada med najboljše v Sloveniji. Ob delu se je tudi izobraževal: pridobil je licenco zasebnega pilota, vse skupaj je nadgradil z znanjem za nočno letenje, ob tem pa se začel učiti za pridobitev licence poklicnega pilota. Pred njim je še 14 zahtevnih izpitov. Rad bi postal poklicni pilot ali inštruktor letenja. Še več, dobrega pol leta po nesreči na Češkem je bil spet v letalu in letel. »Prijatelj Jernej, sicer pilot jumbo jeta, in prijateljica Maja sta me poklicala in dejala, da je lep dan, in me povabila, če gremo letet. Ni me bilo treba prepričevati,« je Miro spet sedel v letalo, cessno 172, in poletel v nebo. Startali so na Brniku, potem pa nad hribovito Gorenjsko in naprej proti Primorski. »Nisem bil v vlogi pilota. Sedel sem in le užival. Dejansko sem hotel tudi samega sebe testirati, ali je nesreča pustila kakšne posledice. Počutil sem se, kot da se ni zgodilo nič,« pove Miro.

Zakoračili smo v novo leto. »Ko si poškodovan ali bolan, imamo vsi eno in isto željo: v prvi vrsti se želim sestaviti in normalno delovati dalje,« se usmeri v leto 2022, v katerem ima precej ciljev, ambicij in projektov. Lani decembra je bil na koncertu Vlada Kreslina. Kdaj bo spet s fotoaparatom pod odrom, ne ve. Vmes se je odločil pomagati vsem, ki se na URI Soča rehabilitirajo po težkih nesrečah. »Rad bi jim pokazal lepote letenja. Nekaj sredstev sem že zbral, da bi dobili sredstva za simulator. Z njegovo pomočjo bi delali osnovne vaje in si tudi tako izboljševali motorične sposobnosti,« pove Miro, ki upa, da bo k njegovi ideji pristopilo tudi katero podjetje, ki bi v tem videlo smisel.