Miši zdravili raka in jo poslali v smrt

POSTOJNA – »Imela sem psičko z imenom Miša, bila je moja sopotnica, moja senca, moje veselje, povsod sva hodili skupaj. Doživeli toliko lepih dni. Vez med nama je bila nekaj posebnega. Skupaj sva se postarali, najin dom ni bil nikoli prazen in samoten, ko sem se vrnila domov, me je vedno iskreno prihitela pozdravit.

Ne morem dojeti, moja bolečina je tako huda, ko se zavem, da sem jo za vedno izgubila,« začenja žalostno zgodbo 69-letna upokojenka Marija Kastelic iz Ljubljane. Od Miše, po domače Miške, je danes ostal le pepel, spravljen v lični, s pasjimi tačkami poslikani keramični žari, ki stoji na častnem mestu v Marijinem stanovanju. Marija je neutolažljiva. Vsakokrat ko se spomni na psičko, ki je poginila januarja letos, jo oblijejo grenke solze. Očita si, da je svojo ljubljeno psičko z najboljšimi nameni, v želji, da bi ji pomagala, pahnila v prezgodnjo smrt.

Huda bolezen

Višavska terierka Miša je doživela za svojo pasmo lepih 15 let (povprečna življenjska doba psičkov, ki jih poznamo iz oglasa za znano znamko pasje hrane, se giblje med 12 in 16 leti), ko je konec leta 2017 nenadoma zbolela. Na Kliniki za male živali Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani so ugotovili, da gre za tumor na mlečni žlezi, in priporočili operativni poseg. Gospa Marija se je v želji, da bi živalci zagotovila kar se da dobro veterinarsko oskrbo, odločila, da bo Mišo zdravila v Bolnici za živali Postojna. Psičko so po prvem pregledu, ki ga je opravil dr. Janoš Butinar, 12. decembra operirali. Prva kemoterapija je minila brez posebnih težav. Zapletlo se je pri drugi, pri kateri so psički z infuzijo vbrizgali doksorubicin.

Miša je bila med prvo kemoterapijo popolnoma mirna, ko je dobila domnevno zanjo usodno zdravilo, pa se je, kot bi slutila, da bo to zanjo usodno, ves čas upirala. »Med terapijo je hotela ven, jokala je, se trgala. Prosila sem, naj kaj ukrenejo,« se v solzah spominja Marija. Na njene prošnje se niso odzvali. »Neosebno je izgovoril par besed in naju poslal domov,« pravi užaloščena lastnica. Mišino stanje se je po kemoterapiji močno poslabšalo. Čez tri dni sta se z Marijo vrnili v postojnsko bolnico za živali.


»Mislila sem, da nama bodo pomagali, vendar veterinar, ki je zdravil Mišo, ni prišel. Dobili sva antibiotike. Domov so naju poslali brez pojasnila,« pravi Marija. Mišino stanje se po antibiotikih ni izboljšalo. Obupana lastnica je še isti dan poklicala dežurno veterinarko v Postojni in povedala, da psička hudo sope in se ji zdravje slabša. Sprva so ji svetovali, naj z obiskom počaka, ob ponovnem klicu isti dan zvečer so ji svetovali, naj pride v Postojno ali poišče pomoč pri dežurnem veterinarju.

Agonija in smrt

Psičkino stanje je postajalo slabše in slabše. Izčrpano zaradi slabosti in driske jo je Marija 20. januarja odpeljala na Kliniko za male živali Veterinarske fakultete v Ljubljani Univerze v Ljubljani. Tam so psički pomagali in pozvali Marijo, naj se oglasita naslednji dan. Ob ponovnem pregledu so ugotovili, da je Mišino klinično stanje izjemno slabo. Hospitalizirali so jo, toda njen čas na tem svetu se je počasi iztekal. Pet minut čez šesto popoldne je za vedno zatisnila oči. »Obrnila sem se na veterinarsko zbornico, ker je nemogoče, da bi kužek, prej je bila še tako čila, v treh dneh poginil,« pravi Marija.

Prepričana je, da je psičkin konec povzročilo neprimerno zdravilo, s tem pa se strinja tudi Strokovna komisija Veterinarske zbornice Slovenije. O Mišinem primeru so podali mnenje, da je pogin nedvomno posledica toksičnih učinkov kemoterapije. Se pa s tem ne strinja prof. dr. Janoš Butinar, veterinar, ki je zdravil Mišo v Bolnici za živali Postojna. »Glede mnenja strokovne komisije vam lahko kot človek, ki dela v veterinarski stroki 35 let in v veterinarski onkologiji 20 let, zagotovim, da je popolnoma izpodbojno in se nanj nismo odzvali,« pravi. Mnenje strokovne komisije, da uporaba doksorubicina ni bila primerna, izpodbija. »Vse preiskave, potrebne pred začetkom, smo opravili, trditev, da je doksorubicin lahko škodljiv za srce, pa drži le, če pacient prejme skupni odmerek, ki presega toleranco, psička Miška pa je dobila šele drugega, prvega je brez vsakega stranskega učinka lepo prenesla,« pojasnjuje.

Po besedah dr. Butinarja so bili na kliniki z gospo Kastelic stalno na zvezi. »Večkrat smo ji predlagali, naj Miško pripelje takoj k nam, saj imamo z zdravljenjem stranskih učinkov protitumorskih zdravil veliko izkušenj, pri nas pa je zaposlen tudi ameriški specialist za urgentno veterinarsko medicino, ki bi Miško zdravil na najvišji možni ravni. Na ustanovi, kamor se je po pomoč zatekla gospa Kastelic, pa se je z Miško ukvarjal, tako priča mnenje strokovne komisije, veterinar, ki je tam zaposlen le pogodbeno in se glede na znanje in izkušnje pri takih primerih ne more primerjati z našimi.


Miška ge. Kastelic je žal umrla, ne da bi jo v Bolnici za živali Postojna sploh videli. Zagotavljamo, da smo kemoterapijo predlagali izključno in samo zato, da bi ji življenje podaljšali,« zatrjuje. »Kot za vsakega pacienta, ki nas zaradi bolezni zapusti, nam je žal tudi za Miško,« nadaljuje dr. Butinar. »Popolnoma razumemo žalost in bolečino ge. Kastelic, tudi sam sem pred kratkim zaradi raka izgubil svojo drago Koni, in čeprav vsak dan zrem v oči smrti naših dragih štirinožnih prijateljev, sva z ženo Evo z mislimi vsak dan z njo. Zagotavljam z vsem svojim znanjem, izkušnjami in kompetencami, da smo Miški želeli samo dobro,« sklene.

Samo dobro je Miški želela tudi njena lastnica, a si ne more odpustiti, da je psičko odpeljala na zdravljenje v Postojno. »To si očitam in si bom najverjetneje do konca življenja. Mislila sem, da sem najboljše naredila, sem jo pa v smrt peljala,« v solzah pove.