Mizar Franček navdušil Tita

O Francu Pelclu iz vasice Okoslavci v osrčju Kapelskih goric lahko mirno rečemo, da je živa legenda. Upokojeni mizar je poznavalec zdravilnih zelišč, sadjarstva, vinogradništva in vinarstva, ljubitelj živali, narave in ljudi. Za svoje vsestransko udejstvovanje je prejel že veliko priznanj. Vsa mu veliko pomenijo, najbolj pa mu je pri srcu tisto, ki ga je prejel prav v mesecu ljubezni, a že pred mnogo leti.

Bilo je pred dobrega pol stoletja, 25. maja 1969, v nekdanji državi je bil to praznik ob rojstnem dnevu predsednika Tita, imenovan tudi dan mladosti. Franček, kot ga kličejo prijatelji, je služil vojsko na Ptuju, kjer so tudi tistega leta ob Titovem rojstnem dnevu pripravili tradicionalno prireditev s podelitvijo priznanj vojakom, častnikom in civilistom. Za konec so na oder povabili drobnega, a žilavega fanta iz Slovenskih goric, ki je moral popiti tri litre vode, da je na rekrutaciji v Gornji Radgoni dosegel obvezno težo 53 kilogramov za sprejem v vojsko.

Napovedovalec je prebral: »Po ukazu predsednika SFRJ, predsednika CK ZKJ, vrhovnega poveljnika JLA, maršala Jugoslavije Josipa Broza - Tita, se Francu Pelclu iz vojaške pošte 3609 Ptuj podeljuje medaljo za vojaške vrline.« Menda je tisto leto poleg njega tovrstno priznanje za izjemne dosežke v JLA dobil le še en vojak v Postojni. Franc ga je prejel za odlično vodenje vojaške mizarske delavnice, saj je z novimi prijemi in idejami privarčeval veliko denarja, vzdrževal pa je tudi vse ročno orodje, ki ga v veliki kasarni ni manjkalo. Odlikovanje mu je prineslo tudi dva tedna nagradnega dopusta.
 

Na morje pri 33 letih

Franček se je rodil 26. 9. 1949 na domu v Dragotincih kot prvi izmed treh sinov Helene in Franca Pelcla. Njegovega očeta so kmalu po začetku druge svetovne vojne v Bad Radkersburgu mobilizirali v nemško vojsko in ga poslali v Rusijo. Od 500 vojakov nemške hribovske brigade jih je rusko fronto preživelo le ducat, med njima Pelcl in njegov prijatelj iz Prlekije Belec. Junija 1945 se je Franc Pelcl vrnil iz ameriškega ujetništva, nato pa je moral še v jugoslovansko vojsko, služil je v Bjelovarju na Hrvaškem. »To, da je bil oče nemški vojak, ni nikoli vplivalo na odnos JLA do mene,« se spominja Franček, ki je osnovno šolo obiskoval v Vidmu, nato pa se je učil za mizarja. Želel se je šolati naprej, saj ga je zanimala veterina, a ker ni bilo denarja, se je moral zaposliti.


»Denarja pri hiši ni bilo, lačni pa nismo bili nikoli. Že kot osnovnošolec sem si srčno želel, da bi videl morje, a mi starši niso mogli dati denarja. Želja se mi je izpolnila, ko sem imel 33 let. Delovne navade, ki so mi jih vzgojili starši, pa so mi prišle zelo prav, ne le tukaj, temveč predvsem v Avstriji.« Franček se je v sosednjo državo s trebuhom za kruhom odpravil konec leta 1969 in tam ostal kar 28 let. Po poroki 1972. se mu je pridružila tudi žena Marta. Oba sta garala in varčevala, vmes dobila hčerko Lidijo in sina Sandija; ona je profesorica nemščine, on pa nadaljuje očetovo mizarsko pot.

Po vrnitvi domov so 1998. so začeli mizarsko dejavnost v Okoslavcih. »Pri nas izdelana pohištvena oprema krasi domove v naši neposredni bližini, drugod po Sloveniji, zahodni Evropi in ob obalah Jadrana.« Franček je lahko ponosen tudi na unikatne slovenske zibke iz lesa pa na ptičje gnezdilnice in krmilnice. Izjemno plodovito delovno obdobje je uradno končal z upokojitvijo v Sloveniji leta 2010 in Avstriji 2013. Kljub zasluženemu pokoju pa kar ne more mirovati in vedno kaj počne.