Mlada zdravnica in mati samohranilka obupana: Pride mesec, ko ne morem plačati položnic
Epidemija koronavirusa je dodatno razgalila perečo problematiko nizkih plač mladih zdravnikov. Ti vse glasneje opozarjajo, da so pogoji na začetku njihovih karier nedostojni. Gre za mlade ljudi, družine, ki se šele postavljajo na noge, a delajo ogromno nadur in dežurstev, bili so najbolj na udaru v času največje covidne krize v bolnišnicah.
Urna postavka zdravnika pripravnika znaša 5,57 evra bruto, po drugi strani pa študentski servisi za preverjanje izpolnjevanja pogojev PCT ponujajo urno postavko v višini več kot osem evrov neto, pojasnjujejo.
Mlade zdravnike Slovenije je zato dodatno razburila odločitev ustavnega sodišča, da zadrži določbo o dvigu plačnega stropa za zdravnike. Z javnostjo zato mnogokrat delijo zgodbe mladih, ki so nekoč sanjali, kaj bo pomenil zdravniški poklic, danes pa v njem bijejo socialne bitke. Ena od teh je tudi mama samohranilka, ki se s tremi otroki in z nizko plačo komaj prebije skozi mesec. Kot je zapisala, je zaprosila za kredit, a ji ga v banki niso odobrili. Prav tako opravlja dve službi, pride pa mesec, ko ne more poplačati vseh položnic.
Zgodbo objavljamo v celoti:
»Z vami bom delila svojo osebno izkušnjo. Sem mama samohranilka treh otrok in specializantka družinske medicine tik pred specialističnim izpitom. Sem kreditno nesposobna, na banki so se mi smejali, ko so videli mojo plačo. V kombinaciji z otroki in pogodbo za določen čas, ki jo imamo vsi specializanti, sem menda preveliko tveganje za banko. Živimo v najemniškem stanovanju. Pride mesec, ko ne morem poplačati vseh položnic, saj morajo otroci jesti, hoditi v vrtec in biti oblečeni. Občasno vzamem dopust in delam izven medicine. Od vsega začetka sem popolnoma samostojna v ambulanti, prvi dve leti sem delala za 38. plačni razred, kar je znašalo 1.200 eur.
Spominjam se časov, kot sem kot majhna deklica sanjala, da bom nekoč zdravnica in zato naredila vse, da mi je to uspelo. V OŠ sem bila odličnjakinja, nato v gimnaziji vsa 4 leta odlična, 6-letni študij medicine zaključila s povprečjem 8,9. Ker sem odprta in komunikativna oseba s čutom za ljudi, sem se odločila za trenutno eno najmanj zaželenih specializacij v medicini ー družinsko medicino. Sedaj, ko sem tik pred ciljem, da postanem specialistka družinske medicine, se oziram nazaj in ugotavljam, da je bilo zadnjih nekaj let prekleto težko. In da bi bil čas, da pomislim tudi nase.
Res sem žalostna, saj sem rada zdravnica družinske medicine, ogromno in pošteno delam, a sem primorana delati še več (dodatno delo), da lahko preživim svoje otroke.
Denar ni bil nikoli povod ali cilj, da pomagam ljudem. Zelo me skrbi, da zaradi obremenitev, s katerimi se srečujemo praktično vsi zdravniki, najbolj trpijo naši pacienti.
Kljub nenehnemu večletnemu opozarjanju o pomanjkanju kadra, predvsem na primarnem nivoju, je zdravnikov vse manj, odhajajo … Tudi sama razmišljam o odhodu iz medicine, ker mi je le-ta vzela mnogo več, kot mi je dala. Na koncu dneva smo tudi zdravniki samo ljudje.
Biti zdravnik ni služba, ampak poslanstvo, ki ga izvajamo 24 ur na dan in v zameno za to pričakujemo pošteno plačilo in ureditev delovnih pogojev, ki bodo omogočili kvalitetnejšo obravnavo naših pacientov.«
