Mladi graščak vabi na čaj in cviček
Na kostanjeviškem otoku stoji Vila Colarič, ki nosi letnico 1900. Je ena v vrsti starejših hiš tega srednjeveškega otoškega mesteca, ki pa je pred dnevi dobila novo zgodbo – postala je živi muzej, ki vrata na stežaj odpre tudi obiskovalcem. In to vse zavoljo 20-letnega mladeniča Maja Kerina Colariča, ki je del svojega doma preuredil v pravo vilo v baročnem stilu. Vsak, ki ga bo zanimalo življenje v baroku, bo lahko tu podoživel preteklost, tudi tako, da se bo oblekel v grajska oblačila ter se za uro ali dve prelevil v grofa, grofico, princa, princesko, sedel za mizo in spil čaj, kavo ali kozarček cvička, zaigral na klavir in občudoval opremo doma. Večinoma gre za masivno pohištvo staronemškega stila iz 19. stoletja, natančneje iz obdobja od 1880 do 1890.
»Celotna notranjost vile je opremljena in narejena v stilu baroka, obdobja, ki je bil vrhunec razvoja glasbe oziroma same umetnosti. Prostore krasijo štukature, kičaste freske, kristalni lestenci, porcelan in seveda grajsko pohištvo, ki šteje krepko čez sto let. Stare zgodbe je treba spoštovati in razumeti, predmeti, ki krasijo to vilo, in zgodba so pripomogli, da stavba znova živi in se jo ohranja tako, kot se za 122 let staro lepotico tudi spodobi,« pove mladi kostanjeviški ljubitelj dediščine.
Tudi ljubitelj gradov
Za starine ga je navdušil njegov pokojni ded Leopold. Maj je bil njegov prvi vnuk in med njima se je spletla prav posebna vez. Dedek mu je velikokrat govoril o starih časih, kakšno je bilo življenje na kmetiji, kakšna orodja in stroje so uporabljali in podobno, skupaj sta brskala med starimi fotografijami, obiskovala stare hiše, si ogledovala kozolce, brunarice, lesene hrame. Dedek, ki je bil velik ljubitelj starin, je zelo cenil vsak star element iz rodne hiše, domačega dvorišča, starine je dal tudi restavrirati, vse to pa je Maj kar požiral z očmi.
Zanimala ga je tudi zgodovina hiše, v kateri živi, in na upravni enoti je našel podatek, da je bila postavljena leta 1900. Takrat so ga začeli navduševati tudi gradovi, v njihovi notranjosti je občudoval pohištvo. »Lestenec je bil prvi predmet, ki sem ga kupil. Smo pa imeli na podstrešju staro vitrino, bila je še od pradedka. Sam sem jo obnovil, naredil nova vrata, police,« pokaže kos pohištva v jedilnici, ki je, tako kot drugi prostori, urejena do potankosti, notranjost hiše pa nežno božajo ritmi Straussovih valčkov. Sicer pa ima Maj poleg velikega koncertnega klavirja ant. petrof, ki ima še originalne strune, tudi posebne sto let stare hišne orgle, na katere igranje ni tako enostavno, kot bi si mislil, zvok, ki ga oddajajo, pa je mističen.
Grajski princ Struge
Raziskovanje slovenskih gradov je Maja pred tremi leti pripeljalo na grad Struga pri Otočcu, kjer so mu ponudili, da bi raziskal zgodovino te petsto let stare renesančne graščine, pozneje pa je tu postal animator in grajski princ, ki obiskovalcem pomaga odkrivati sobane, njihovo zgodovino, zgodbe in predvsem skrivnosti, ki turista popeljejo v preteklost, v čas grofov in grofic ter princev in princesk, vsakega pa Maj na Strugi nauči plesati tudi renesančni ples iz 16. stoletja. Izkušnje z vodenjem bo mladenič spretno prenesel v domači muzej, saj že snuje hudomušne animacije, pravljice in anekdote, ki obiskovalcev ne bodo pustile ravnodušnih.
Mladi graščak pove, da je pohištvo in opremo v zadnjem desetletju kupoval sam, počasi in postopoma, z odpovedovanjem, veliko pa je postoril tudi sam, sploh v zadnjih dveh letih, v času torej, ki je zaznamovan s korono, celo nekaterih gradbenih del se je lotil. »To je moj projekt, zato tudi nisem pustil staršem, da se veliko vmešavajo, drži pa, da brez njihove podpore moji načrti ne bi uspeli,« je hvaležen staršem Maji in Dejanu.
A Majevi načrti se z opremljenimi štirimi sobami ne končajo, prav nasprotno. Zdaj že ureja grajsko dvorišče, ki se nadaljuje naprej do reke Krke, v parku je postavil fontano, zasadil lipov drevored in lovorikovce, v prihodnosti pa bo v nekdanjem hlevu in gospodarskem poslopju naredil tri apartmaje. »Ti ne bodo opremljeni s starim pohištvom, bo pa v prostorih čutiti pridih starinskega,« pove zgovorni mladenič, ki bo nekoč gostom ponudil tudi prenočišča in jim omogočil, da bodo, ko bodo obiskali Vilo Colarič, spoznavali še druge naravne in kulturne lepote dolenjskih Benetk, mesta, ki privablja vse več turistov. Tiste, ki bi si želeli zdaj ogledati Vilo Colarič, pa Maj prosi, naj se najavijo. Je namreč študent in njegovi dnevi so polni obveznosti.
