Mlekarice in potovke vsak dan peš v Trst
Izpod peresa priznanega in cenjenega Kraševca, živilskega tehnologa, avtorja številnih knjig dr. Stanislava Renčlja, ki ga domačini imenujejo kar doktor pršuta, so v minulem letu izšle dve knjigi in ena publikacija. Pri koprski založbi Libris so se razveselili njegove knjige Mlekarice, potovke in prevozniki na poti v Trst, ki je izšla v nakladi 200 izvodov in bo prav gotovo pritegnila marsikaterega bralca, ki ceni kraško dediščino.
Ta je zajeta na več kot 150 straneh in na številnih fotografijah, ki jih je posnel divaški fotograf Jože Požrl in jih je avtor zbral iz osebnih arhivov Kraševcev in Brkincev, vključno z naslovno najstarejšo fotografijo mlekaric, ki s premcami prek Prelovca vozijo mleko v Trst. Lastnik naslovne fotografije je sežanski častni občan in interpretator kulturne dediščine Srečko Rože.
Mleko je bilo za Kras in Brkine pomemben kmetijski pridelek. Za večino kmetij je bilo edini in redni vir zaslužka. Glavna kupca sta bila Trst in Tržič. Domačini v zaledju Trsta so bili iznajdljivi in so širili svojo ponudbo ter jo prilagajali povpraševanju. Odločilno vlogo so imele ženske, ki so vztrajno, vsak dan in ob vsakem vremenu nosile prodajat mleko s plenirjem na glavi. Hodile so peš, ubirale bližnjice. »Ženske so nosile na prodajo mleko z lastne kmetije, ker tega ni bilo dovolj, pa so ga začele zbirati še s preostalih. Večje količine mleka in kmetijskih pridelkov so prispevale k skromnemu zaslužku na kmetiji,« pove Renčelj.
Kdo so potovke?
O potovkah pa pravi: »To so bile ženske, ki so hodile po vaseh, obiskovale kmetije, zbirale naročila, kaj kmetija potrebuje, odšle v Trst, tam nabavile stvari, ki jih ni bilo mogoče dobiti na kmetiji, in jih dostavile strankam. Spotoma so na prodaj nesla kakšno jajce ali podobno. Ker so potovale, se jih je prijelo ime potovke. Bile so s Krasa pa tudi s Postojnskega in Notranjske. Zanimivost potovk kot tudi mlekaric je v tem, da so hodile v Trst vsak dan, znale so premagovati težave in so sicer s skromnim zaslužkom prispevale pomemben delež k napredku in obstoju kmetij.«
Ženske so nosile na prodajo mleko z lastne kmetije, ker tega ni bilo dovolj, pa so začele zbirati mleko še s preostalih.
Mlekarjenje je bilo garaško opravilo, s katerim si je klena Kraševka dolga leta služila kruh. Mlekarice so, dokler so jim leta dopuščala, znosile na glavah bogve koliko hektolitrov mleka. Dan za dnem, ob vsakem vremenu, v vseh letnih časih. Kot piše Vesna Guštin Grilanc, so na poti celo rojevale. Mlekarstvo je na Krasu zamrlo po 2. sv. vojni, a nekatere mlekarice so še do začetka 70. let prejšnjega stoletja vzdrževale stike in oskrbovale redne stranke v Trstu.
Pri založbi Libris v Kopru in ob velikem avtorjevem vložku je izšla knjiga Mlekarice, potovke in prevozniki na poti v Trst, v samozaložbi je ob sv. Martinu izšla knjiga Od pršuta do kraškega pršuta, pri sežanski Območni obrtno-podjetniški zbornici pa brošura Smernice za sezonsko ponudbo gostinskih obratov Krasa in Brkinov.
Prevozniki so bili z območja Brkinov, dela Krasa in Notranjske. Brkinci so v Trst prevažali drva, oglje, led in sadje, Notranjci pa pretežno seno. Prevozniki so imeli svoje kmetije, živino. V Trst so vozili na prodajo bodisi s konji bodisi voli. Trgovanju bi danes rekli dopolnilno delo na kmetiji. Oskrba Trsta s kmetijskimi pridelki je bila odvisna od širšega zaledja. Kraševci, Brkinci, Istrani pa tudi Vipavci ter prebivalci Posočja so prispevali mleko, druge kmetijske pridelke pa tudi drva za zimo. Mlekarice so sprva nosile mleko peš s plenirjem na glavi, nato s premcami, pozneje se je pridružilo kolo, proti koncu avtomobil.
