Močeradi se ženijo
V zadnjih dneh je bilo na svojih pohodih veliko močeradov. Močerad je iz družine repatih dvoživk. S prihodom jeseni in pogostejšimi padavinami se v slovenskih gozdovih začnejo pripravljati na parjenje. Aktivni so predvsem ponoči, zato so deževni večeri idealni za paritvene selitve.
Med dežjem se odpravijo iz svojih skrivališč, skritih pod kamni, listjem in podrastjo, ter se začnejo premikati do vodnih teles, tam pa potem samci poiščejo samice za parjenje. Ko samec naleti na samico, začne izvajati diskretno dvorjenje. Namesto oglašanja, kot to počnejo žabe, uporablja posebne vonjave in telesni stik, da pritegne njeno pozornost. Samec nato na tla odloži spermatofor – majhen paket sperme, tega samica absorbira. Oploditev poteka notranje, kar je za dvoživke precej redka značilnost.
Po oploditvi samica odloži jajčeca v bližini vodnih teles. Mlade ličinke so povsem odvisne od vode za svoj razvoj, zato so deževni dnevi idealen čas za njihov prihod na svet. Najpogosteje močerade prepoznamo po značilnih rumenih in črnih lisah na telesu, kar je opozorilna barva za plenilce. Izločajo namreč strupeno snov (samandarin), ki lahko povzroči draženje.
Čebulnice v tla
Čeprav se dnevi krajšajo in temperature padajo, se naše delo na vrtu še ne konča. Še vedno je namreč čas, da posadimo čebulnice, ki bodo naslednjo pomlad krasile naše vrtove z bujnimi cvetovi. Sadimo jih jeseni zaradi naravnega razvojnega cikla teh rastlin. Potrebujejo namreč obdobje hladnega mirovanja, preden začnejo rasti. Ko jih posadimo, se najprej počasi ukoreninijo, cvetenje se začne šele potem, ko se temperatura spomladi dvigne. Med najbolj priljubljenimi vrstami, ki jih sadimo jeseni, so okrasni spomladanski žafrani in hijacinte, tulipani in narcise. Ukoreninijo se v hladni zemlji, spomladi pa pokukajo na plan kot prvi znanilci nove sezone.
Najprimernejši čas za sajenje je med septembrom in koncem novembra, ko postanejo tla že hladnejša, a še niso podvržena zmrzali, kar omogoča optimalno ukoreninjenje. Ob jesenskem sajenju čebulnice ne tekmujejo z drugimi rastlinam za hranila in vodo, kar dodatno pripomore k njihovemu intenzivnemu razvoju. Poleg tega se postopno utrjujejo proti mrazu, kar zmanjšuje tveganje za gnitje. Za dober razvoj potrebujejo sončno mesto z dobro odcednimi tlemi. Pred sajenjem potrebujejo obdelana tla, obogatena z organskim gnojilom. Čebulice posadimo na globino, ki je približno dvakratnik njihove višine.
Čebulice posadimo na globino, ki je približno dvakratnik njihove višine.
Simbol neke tradicije
Tudi buče so že pripravljene ... Obiranje buč traja namreč od septembra do novembra. Plodovi morajo biti pred spravilom popolnoma zreli, to je, ko postanejo značilno rumeni in votlo zadonijo, ko nanje potrkamo. V tem stadiju so tudi listi rumeni, bučevina porjavela in suha, bučnice pa se dobro ločijo od mesa. Pomembno je, da s spravilom ne čakamo predolgo, saj zgodnji mraz in vlaga povečujeta občutljivost za zimsko shranjevanje. Tudi prezgodnje spravilo ni priporočljivo, ker je seme nedozorelih oljnih buč majhno, vsebuje manj maščobnih olj in se hitro pokvari. Zato je ključno, da pred spravilom odstranimo nedozorele plodove z njive.
10 do 13 °C je popolna temperatura za skladiščenje plodov.
Ročno spravilo buč lahko začnemo prej, medtem ko se strojno običajno izvede nekoliko kasneje. Izjemno pomembna faza je skladiščenje plodov, ki morajo biti pobrani v primerni tehnološki zrelosti. Skladiščiti jih je treba v suhem in zračnem prostoru na lesenih podstavkih, pri temperaturi med 10 in 13 °C ter relativni vlažnosti zraka med 70 in 75 odstotkov. V takšnih razmerah jih lahko hranimo od 2 do 6 mesecev. V času skladiščenja je treba večkrat pregledati plodove in odstraniti poškodovane, da preprečimo morebitno gnitje.
Buče so tudi nepogrešljiv del praznovanja noči čarovnic, na zadnji dan oktobra. Tradicija izrezovanja buč, znana kot jack-o'-lantern, izvira iz stare irske legende in se je razvila v priljubljeno prakso. Po legendi je bil Jack premeten kmet, ki je zavajal hudiča s svojimi triki. Ko je umrl, ga zaradi številnih prevar niso sprejeli ne v nebesa ne v pekel, zato je moral tavati po svetu s prižgano repico v lobanji, kar simbolizira njegovo večno iskanje miru. Irski priseljenci so v ZDA začeli izrezovati buče namesto repic, kar je postalo priljubljeno. Buče za noč čarovnic niso le dekorativni element; simbolizirajo tudi tradicijo, kreativnost in povezanost družin ter skupnosti.
Uporaba buč, izrezanih v obraze in postavljenih kot dekoracija, se je razširila tudi v Sloveniji, kjer postajajo priljubljene za okraševanje domov v mesecu oktobru. Žal pa so tudi velika komercialna priložnost.
Uporaba buč, izrezanih v obraze in postavljenih kot dekoracija, se je razširila tudi v Sloveniji.
