»Moj stol je zasedel Marjan Šarec«

Je pevec številnih znamenitih slovenskih popevk in šansonov, kar 300 jih ima v radijskem arhivu. Lado Leskovar je prvi pravi glasbeni zvezdnik v Jugoslaviji in strašansko popularen v Sovjetski zvezi. Igral je tako v Kekcu kot z Vanesso Redgrave v filmu o Isadori Duncan in imel klub oboževalcev v Cerknici.

V soboto, 23. marca, praznuje 77 let. Živahen kot le malokdo v teh letih. Nedavno je v Srbiji posnel pesem in filmček z naslovom Grešil sem (Grešio sam). »Kdor ne greši, je dolgočasen,« pravi Lado. Zgodb, ki mu jih je spisalo življenje, ima za deset knjig, a za zdaj ima le eno biografsko monografijo.

Leta 1964 je kot prvi slovenski moški predstavnik nastopil na znanem festivalu v Opatiji, leto prej pa je za duet z Beti Jurkovič prejel nagrado občinstva na Slovenski popevki. Toda vse le ni bilo rožnato. Nastopi v Sovjetski zvezi, življenje v Beogradu, afera Leskovar itd., šele v začetku sedemdesetih izide kompilacijska kaseta s preprostim naslovom Lado Leskovar, ki velja za njegov prvi daljši glasbeni zapis. Takrat se je preselil v Beograd, po skoraj dveh desetletjih pa se vrnil v Ljubljano.

Začneva z Njegošem in njegovo razvpito izjavo o staranju?
Kar dobro in veselo prenašam leta. Kolikor jih je, jih pač je. Kar se pa Petra II. Petrovića Njegoša, velikega črnogorskega pesnika, filozofa in vladike tiče, njegova izjava najbrž velja za marsikoga: Ni hujše sramote, kot je starost. Jaz se s starostjo dobro kosam. Vozim avto, nastopam, se družim, hodim. No, še starčevskega vibrata nimam. Tisti, ki se vsaj malo spoznajo na glasbo, bodo vedeli, kaj to pomeni. Skratka, ne dovolim, da me leta premagajo.

Potem pa začniva s tem, kar počnete danes; ste eden redkih slovenskih zvezdnikov, ki ima svojo biografsko monografijo. Menite, da bi si monografijo zaslužila tudi slovenska glasba?
Gotovo si jo slovenska glasba zasluži. Predvsem bi morala biti realno napisana. Imamo svoje zimzelene pesmi. In morali bi negovati slovensko popevko, ki je resnično krasna. Vse normalne radijske postaje po svetu imajo najmanj eno uro kakšne stare, zimzelene glasbe. Tudi pri nas bi bilo kaj takega dobrodošlo. Prepričan sem, da večina mladih niti ne ve, kdo je Marjana Deržaj, da ne naštevam naprej, pa kup krasnih kantavtorjev. To je zakladnica naroda. Zgodovina. Ja, škoda!

Afere Leskovar na ljubljanskem radiu se še spomnite? Za kaj je šlo?
Takrat sem bil prvi, ki je pel malce drugače. No, ko se malo pohecam, rečem, da sem bil prvi, ki je v pesmi malo zajamral. No, pustiva to. Imel sem svoj klub oboževalcev iz Cerknice. Skratka, res sem bil načrtno izločen iz programa ljubljanskega radia. Mladi Leskovar, ki je bil takrat najobetavnejši moški popevkarski glas, je bil deležen vse večje pozornosti, in to v časih, ko izstopanje posameznikov ni bilo zaželeno. Zato so me s takšnimi potezami poskušali potisniti na stranski tir. Da žalim čut socialističnega človeka, so rekli. Pa da imam predolge lase, a niso bili nič daljši, kot jih imam zdaj.
Politiki so pač morali biti glavni v medijih. Tako kot danes. Preselil sem se v Beograd. In ta selitev je trajala sedemnajst let. Nato sem se vrnil v Ljubljano in zaradi dobrega Vilija Vodopivca, ki je bil že na radiu, sem začel delati na radiu.

Ko ste šli pred sedemnajstimi leti v pokoj, pa se je zgodilo nekaj zanimivega …
… ha, ha, res je. Na moj stol in pred moj računalnik v pisarni Radia Slovenija je namesto mene sedel Marjan Šarec.

Po Opatiji, kjer ste leta 1964 nastopili kot prvi slovenski moški predstavnik na tem znanem festivalu, je sledilo intenzivno desetletje v soju močnih žarometov. Kako danes gledate na to obdobje?
Joj, takrat je bilo res veliko oddaj z zabavno glasbo, ki jih danes ni, razen nekaj, v katerih predvajajo videospote. Ema to ni. Kar se slovenskega izbora za Pesem Evrovizije tiče, imam itak svoje mnenje. Takrat pa so bili resnično dobri in vsebinsko polni časi. Sovjetska zveza je tako ali tako zgodba zase. Lepa, bogata.

Župska trgatev v Aleksandrovcu v ­Srbiji. Pred okoli štirimi leti ste tam po dolgih letih vnovič nastopili. Prav tam, kjer ste prvič nastopil leta 1963 in kjer so vam izdali prvo gramofonsko ploščo.
To je bil Diskos. Lastnik je bil domačin, ki je imel veliko denarja, povrhu pa se je poročil s Francozinjo, ki je imela denarja še več. »Lado, nekam sem moral vložiti denar,« je dejal. In tako sem za njegovo založbo posnel svojo prvo ploščo. Zdaj sem tam spet zapel. Eno uro sem pel, kar precej slovenskih pesmi je bilo vmes.
Zdi se mi, da malo ljudi ve, da ste kot eden redkih pevcev igrali v gledališču in filmu.
Hm, če se malo pošalim, sem gledališko kariero začel na oprsju velike operne dive Valerije Heybal v ljubljanski Operi, kjer sem igral otročička v predstavi Madame Butterfly. Pozneje pa … joj, koliko vsega je bilo. Kekec pa Grajski biki s Stanetom Severjem, Miho Balohom, Olivero Marković. Če se dobro spomnim, je glasbo za ta film spisal moj veliki prijatelj, žal že pokojni Arsen Dedič. No, pa Isadora z Vanesso Redgrave. Nastopi v beograjskem Ateljeju 212 … Ja, kar nabralo se je tega. Kar bogata kariera je za mano.
Ko se danes sprehodite mimo hotela Bellevue v ljubljanskem Tivoliju, se spomnite na svojo prvo redno zaposlitev kot pevec?
Žal mi je vsake zanimive hiše, ki gre k vragu. Me pa veseli, da so v Tivoliju obnovili Švicarijo. Na delovnem mestu pevca sem bil res zaposlen v Bellevueju. Poslušat so me prihajale, med drugim, tudi prostitutke iz hotela Slon, ki so prišle uživat v mojem prepevanju. Pozneje, ko sem bil pri vojakih, sem precej pisem dobil od omenjenih prijateljic noči. Joj, kako mi je bilo všeč, da so se spomnile name! Na kratko: jaz in prijateljice noči smo pač živeli in preživeli od tistega, kar smo ponoči pridelali.

Imam občutek, da ste bili venomer nekje na sredini: bili ste mega popularni, ste še, malce ste pikali sistem, ta pa vam ni mogel nič. V čem je bila srčika?
Najbrž imate prav. Rdeča nit tega, kar pravite, pa je zagotovo trma. Moja trma! Aja, pozabil sem povedati; imam dva stenta in vsak dan pojem nekaj tablet. Jaz vem, zakaj in posledica česa je to. Tudi kakšnega odpovedanega koncerta ob kaki okrogli obletnici … Se pa ne vdam kar tako. Trma, pač!

Še vedno vztrajate, da je bil nekdanji socializem »edina rešitev, da je iz zaostale kraljevske Jugoslavije nekaj nastalo,« kot ste izjavili?
Ja! Bi pa malce omilil, da ne bo izpadlo preveč revolucionarno. Ampak, v glavnem stojim za to izjavo in dodajam, da bi moral imeti prav vsak sistem vgrajeno socialno noto. Mimogrede, še vedno se sprašujem, kam je šel denar od stanovanj, ki smo jih kupili …

… v druga stanovanja …
… čigava?

… odgovor še iščemo … Kakor koli, pa niste nič jezni na sistem, ki je storil hudo napako in v povojnih pobojih ubil vašega očeta, sicer glasbenika in kapelnika domobranskega orkestra?
Vsaka vojna je grozna stvar. Na koncu vojne pa, kot pravijo Srbi, ispliva govno na površinu, drek priplava na površje. Vedno je tako. No, revanšizem je najbolj grozna stvar. Seveda mi ni vseeno. Ampak kakšno knjigo sem o tem le prebral in te stvari razumem.

Da ne zajadrava preveč v politične vode … Kam po vašem prepričanju in na podlagi vaših dolgoletnih izkušenj jadra slovenska glasba?
Včasih so glasbo delali pravi glasbeniki. Besedila so pisali pravi pesniki. In ljudje so to resno jemali. Danes pa je vse skupaj nametano na kup zgolj zato, da bo šlo skozi pri občinstvu, poslušalstvu. Kup stvari je, ki niso fajn. Velika škoda pa je, da se ne predvaja stare, dobre glasbe.

Če bi vas prosil, da sestavite seznam apostolov slovenske glasbe, koga bi nanj uvrstili?
Uf … Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Frane Milčinski - Ježek, Gregor Strniša, Marjana Deržaj, Elda Viler, Majda Sepe, Iztok Mlakar, Adi Smolar … in naj dodam, nabor mladih je v Sloveniji boljši med pevkami kot med pevci.

Hvala in vse najboljše!
Ohoho, hvala.