Mojster za dvigala obnavlja lestence (FOTO)
Električar Brane Božič svetila restavrira in ustvarja nova. Največkrat uporabi zavržen material.
Odpri galerijo
Resda je ponudba lestencev in svetil v trgovinah neskončna, hkrati pa se nam vselej zazdi, da je ponudba monotona, da so si luči med seboj kar preveč podobne. Če pa stopimo v delavnico 64-letnega Braneta Božiča na Šišenski cesti v Ljubljani, se nam odpre nov svet. S stropa visi neskončno steklenih bučk, platnenih šestkotnih piramid, ki se jih spomnimo z babičine nočne omarice. Običajno porisano ali izvezeno platno, včasih z dolgimi cofki ali trakci je bilo napeto na trdo jekleno žico. Piramido si nataknil na žarnico s posebno dvojno vzmetjo ovalne oblike.
»Vidiš, tole je serija kroparskih lustrov, ki sem jih našel zavržene ali v kakšni kleti.«
Božič je po poklicu električar. Najprej je leta delal v IMP kot specialist za dvigala. Še danes na pamet ve vse o njih. Nato je šel za nekaj let v Tovarno nogavic Savlje (Tonosa), kjer je delal kot vzdrževalec med 200 ženskami. »To je bila svojevrstna izkušnja. Potem se je spet obrnilo in sem se zaposlil v Litostroju. Imam rekord, zaposlen sem bil natanko pet dni,« se nam hudomušno nasmeji.
Malo smo se začudili, zato je razložil: »Prišel sem na delo in šef je rekel, naj zamenjam končnike na viličarju. Rekel sem mu, da se mi zdi, da to ni ravno moj posel, poleg tega nimam orodja. Odvrnil mi je, naj poiščem orodje in delam. Rekel sem mu: Prav! In res zamenjal končnike. Bil sem črn od nafte. Petnajst minut pred drugo sem rekel, da grem. Kam, saj še ni dve, me je pobaral. Pa sem mu odvrnil, da puščam delo.«
Danes čaka na zaslužen pokoj, zraven v svoji delavnici ustvarja in restavrira lestence in svetila. Natančen posel, pri katerem je treba poznati osnove elektrike in ki bi mu kje v tujini najbrž prinašal lepe denarce.
»Pri nas pa ni denarja pa tudi ljudi je manj, ki bi se zanimali za starine.«
Restavriral je serijo kroparskih kovanih lustrov, jih prebarval in jim nataknil bele steklene buče.
Delavnica je prepolna, zato smo se zelo previdno sprehajali po njej, da ne bi česa podrli. Predmetov in rezervnih delov je bilo tako veliko, da smo kar malce zbegano pogledovali sem ter tja. Med lustri so viseli kabli, tu in tam kakšno stikalo. Brane je pritisnil na tipko in zasvetila je bela lučka tu, oranžna v kotu in tako naprej.
Sedel je na stol in se z desno roko oprijel stoječe svetilke z veliko platneno glavo: »Tale je stara morda stoletje.«
Na polici smo opazili nočno lučko, ki je imela za podstavek miniaturno modro maketo VW hrošča. Videti je bila kar malce preveč nemško. Zraven nje pa izjemno elegantna platnena lučka s podstavkom, izdelanim v kombinaciji bakra in lesa.
Precej svetil Brane izdela in sestavi iz raznolikih delov. Pokazal nam je preprost lestenec iz starega lesenega kolesa, ki ga je očistil, pobrusil in prebarval, nanj pa inštaliral miniaturne reflektorje, ki jih lahko po želji usmerimo gor ali dol, sem ali tja.
In kje proda svoje izdelke? »Tu in tam komu kaj popravim, včasih kdo potrebuje kakšno stikalo, sicer pa svoje lestence in lučke ob sobotah in nedeljah naložim v avto in jih razstavim na sejmu v središču Ljubljane. Tu in tam kdo kaj kupi.« Sicer pa vse dneve zbira material in popravlja. »Ne boste verjeli, kaj vse se dobi naokoli.«
»Vidiš, tole je serija kroparskih lustrov, ki sem jih našel zavržene ali v kakšni kleti.«
Božič je po poklicu električar. Najprej je leta delal v IMP kot specialist za dvigala. Še danes na pamet ve vse o njih. Nato je šel za nekaj let v Tovarno nogavic Savlje (Tonosa), kjer je delal kot vzdrževalec med 200 ženskami. »To je bila svojevrstna izkušnja. Potem se je spet obrnilo in sem se zaposlil v Litostroju. Imam rekord, zaposlen sem bil natanko pet dni,« se nam hudomušno nasmeji.
Malo smo se začudili, zato je razložil: »Prišel sem na delo in šef je rekel, naj zamenjam končnike na viličarju. Rekel sem mu, da se mi zdi, da to ni ravno moj posel, poleg tega nimam orodja. Odvrnil mi je, naj poiščem orodje in delam. Rekel sem mu: Prav! In res zamenjal končnike. Bil sem črn od nafte. Petnajst minut pred drugo sem rekel, da grem. Kam, saj še ni dve, me je pobaral. Pa sem mu odvrnil, da puščam delo.«
Danes čaka na zaslužen pokoj, zraven v svoji delavnici ustvarja in restavrira lestence in svetila. Natančen posel, pri katerem je treba poznati osnove elektrike in ki bi mu kje v tujini najbrž prinašal lepe denarce.
»Pri nas pa ni denarja pa tudi ljudi je manj, ki bi se zanimali za starine.«
Restavriral je serijo kroparskih kovanih lustrov, jih prebarval in jim nataknil bele steklene buče.
Delavnica je prepolna, zato smo se zelo previdno sprehajali po njej, da ne bi česa podrli. Predmetov in rezervnih delov je bilo tako veliko, da smo kar malce zbegano pogledovali sem ter tja. Med lustri so viseli kabli, tu in tam kakšno stikalo. Brane je pritisnil na tipko in zasvetila je bela lučka tu, oranžna v kotu in tako naprej.
Sedel je na stol in se z desno roko oprijel stoječe svetilke z veliko platneno glavo: »Tale je stara morda stoletje.«
5 dni je bil samo zaposlen v Litostroju.
Na polici smo opazili nočno lučko, ki je imela za podstavek miniaturno modro maketo VW hrošča. Videti je bila kar malce preveč nemško. Zraven nje pa izjemno elegantna platnena lučka s podstavkom, izdelanim v kombinaciji bakra in lesa.
Precej svetil Brane izdela in sestavi iz raznolikih delov. Pokazal nam je preprost lestenec iz starega lesenega kolesa, ki ga je očistil, pobrusil in prebarval, nanj pa inštaliral miniaturne reflektorje, ki jih lahko po želji usmerimo gor ali dol, sem ali tja.
In kje proda svoje izdelke? »Tu in tam komu kaj popravim, včasih kdo potrebuje kakšno stikalo, sicer pa svoje lestence in lučke ob sobotah in nedeljah naložim v avto in jih razstavim na sejmu v središču Ljubljane. Tu in tam kdo kaj kupi.« Sicer pa vse dneve zbira material in popravlja. »Ne boste verjeli, kaj vse se dobi naokoli.«