KOŠAKOV MLIN
Moko melje že sedma generacija
Košakov mlin ima več kot 200-letno tradicijo. Jožetov sin Blaž tudi peče kruh za cvičkovo fontano v Šmarjeti.
Odpri galerijo
Blaž in Jože Košak FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
Kupci so vse bolj ozaveščeni in vse bolj iskana je lokalno pridelana hrana, ki ima tudi to prednost, da ne potrebuje dolgih transportov in skladiščenja, zato je bolj sveža. Tudi pri moki je tako. »Pri nas je moka vedno sveže mleta in iz žit, ki so zrasla na njivah v okolici,« pravi Jože Košak iz Družinske vasi pri Šmarjeških Toplicah.
Njihov mlin ima res dolgo tradicijo. »Že moj oče je pred tremi desetletji govoril, da več kot 200-letno, medtem ko naj bi bil sam mlin še nekaj stoletij starejši,« doda gospodar, ki je že šesti Jože po vrsti, ki upravlja mlin, ko pa se bosta on in njegova žena Jana upokojila, bo posel prevzel sin Blaž, ki je že osem let zaposlen v družinskem podjetju. Tako se dragoceno znanje ter izkušnje vestno prenašajo iz roda v rod, hkrati pa nadgrajujejo, upoštevajoč spremembe prehranjevalnih navad potrošnikov.
Prvo mletje je potekalo na treh parih mlinskih kamnov, leta 1971 pa so kamne zamenjali s sodobnejšim valjčnim stolpom z dvema paroma valjčkov. Starodavno mlinsko kolo je že leta 1963 zamenjala Francisova turbina, vodo iz potoka Toplica pa vsakokrat uporabijo za njen zagon.
»Še vedno meljemo na način povratnega mletja, ki zmanjšuje pregrevanje mlevske mase, saj transport mase poteka prek elevatorjev. Moka nastane z večstopenjskim drobljenjem žitnega zrnja v delce različnih velikosti, ki jih presejemo in tipiziramo. Preden dobimo končni proizvod, se ciklus obrne štirikrat, kar pomeni, da gre celoten proces enega mletja štirikrat čez en valj. Tako se moka ne pregreva, ker je sveža, pa je živa, kar pomeni, da je polna vitaminov, mineralov in hranilnih snovi,« pravi 33-letni Blaž, univerzitetni diplomirani inženir živilske tehnologije in enolog. Celoten proces enega mletja, ko lahko zmeljejo približno 4 tone žita in iz katerega dobijo več različnih tipov moke, traja okrog 24 ur, a pri Košakovih proces zdaj razdelijo na dva dni, da ni nočnega dežuranja.
»Spomnim se otroštva, ko so pšenico vozili z vozovi in stali tu v dolgi vrsti, da so oddali žito. Pripeljali so pšenico in vzeli moko, jaz pa sem moral potem eno uro po dvorišču konjske fige pospravljati,« se nasmehne Jože. No, danes pri Košaku meljejo pšenico, ajdo, piro, ječmen in koruzo, ni pa treba le pripeljati žita, da v zameno dobiš moko, saj je ta tudi na prodaj.
»Vsakemu žitu, ki ga sprejmemo v mlin, najprej preverimo vlago in hektolitrsko težo, nato pa naredimo še natančnejše analize. Žito je pod strogo kontrolo kakovosti, saj lahko le iz kakovostnih žit dobimo dobro moko. Sploh letos ima pšenica, ki je na pogled sicer lepa, premalo beljakovin, saj je prehitro zorela,« nadaljuje Jože in doda, da je zdaj večina dela v mlinu avtomatizirana, včasih pa ni bilo tako. Veliko ročnega dela pa vzame pakiranje. »Prej smo lahko zmleli 500 kilogramov žita na dan. Še na roke smo ga prali v potoku pa sušiti ga je bilo treba,« se spominja.
Košakovi svoj mlin radi pokažejo skupinam, vrtičkarjem in šolarjem, starejše učence zanimajo tudi fizikalni procesi v mlinu, sploh 10-kilovatni elektromotor, ki prek približno 20 jermenov žene cel mlin, mlajši učenci pa uživajo, ko lahko zamesijo kruh. Sicer pa Blaž peče bagete za cvičkovo fontano v Šmarjeti, saj tam gost poleg vina, ki si ga sam natoči sredi trga, dobi tudi kruh za prigrizek. No, peke so še kako vešči tudi Blaževi starši Jana in Jože, slednji se je na državnem ocenjevanju kruhov v Beli Cerkvi s svojim izdelkom okitil z zlatom, kot tudi sin Jaka, ki v mlinu rad priskoči na pomoč.
»Zdaj smo začeli izdelovati še testenine, pšenične in ajdove rezance, pri katerih uporabljamo lokalne sestavine,« doda Jana. Svojo moko dobavljajo tudi nekaterim lokalom, vrtcem, šolam, butičnim prodajalnam v Ljubljani. Kljub razmeram, ki za podjetništvo niso ravno prijazne, so zadovoljni, da so med redkimi v državi, ki ohranjajo tradicionalno slovensko dejavnost mlinarstva, tudi zato, ker naj bi bil po ljudskem izročilu prav ta mlin nekdaj grajski mlin klevevškega gradu, ki naj bi ga postavili že v 13. stoletju nedaleč stran, pri Šmarjeti, propadati pa je začel po požigu v drugi svetovni vojni.
Tale naprava je iz leta 1955. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
Njihov mlin ima res dolgo tradicijo. »Že moj oče je pred tremi desetletji govoril, da več kot 200-letno, medtem ko naj bi bil sam mlin še nekaj stoletij starejši,« doda gospodar, ki je že šesti Jože po vrsti, ki upravlja mlin, ko pa se bosta on in njegova žena Jana upokojila, bo posel prevzel sin Blaž, ki je že osem let zaposlen v družinskem podjetju. Tako se dragoceno znanje ter izkušnje vestno prenašajo iz roda v rod, hkrati pa nadgrajujejo, upoštevajoč spremembe prehranjevalnih navad potrošnikov.
Nič več nočnega dežuranja
Prvo mletje je potekalo na treh parih mlinskih kamnov, leta 1971 pa so kamne zamenjali s sodobnejšim valjčnim stolpom z dvema paroma valjčkov. Starodavno mlinsko kolo je že leta 1963 zamenjala Francisova turbina, vodo iz potoka Toplica pa vsakokrat uporabijo za njen zagon.
»Še vedno meljemo na način povratnega mletja, ki zmanjšuje pregrevanje mlevske mase, saj transport mase poteka prek elevatorjev. Moka nastane z večstopenjskim drobljenjem žitnega zrnja v delce različnih velikosti, ki jih presejemo in tipiziramo. Preden dobimo končni proizvod, se ciklus obrne štirikrat, kar pomeni, da gre celoten proces enega mletja štirikrat čez en valj. Tako se moka ne pregreva, ker je sveža, pa je živa, kar pomeni, da je polna vitaminov, mineralov in hranilnih snovi,« pravi 33-letni Blaž, univerzitetni diplomirani inženir živilske tehnologije in enolog. Celoten proces enega mletja, ko lahko zmeljejo približno 4 tone žita in iz katerega dobijo več različnih tipov moke, traja okrog 24 ur, a pri Košakovih proces zdaj razdelijo na dva dni, da ni nočnega dežuranja.
»Spomnim se otroštva, ko so pšenico vozili z vozovi in stali tu v dolgi vrsti, da so oddali žito. Pripeljali so pšenico in vzeli moko, jaz pa sem moral potem eno uro po dvorišču konjske fige pospravljati,« se nasmehne Jože. No, danes pri Košaku meljejo pšenico, ajdo, piro, ječmen in koruzo, ni pa treba le pripeljati žita, da v zameno dobiš moko, saj je ta tudi na prodaj.
Mlin je od očeta prevzel leta 2003. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
»Vsakemu žitu, ki ga sprejmemo v mlin, najprej preverimo vlago in hektolitrsko težo, nato pa naredimo še natančnejše analize. Žito je pod strogo kontrolo kakovosti, saj lahko le iz kakovostnih žit dobimo dobro moko. Sploh letos ima pšenica, ki je na pogled sicer lepa, premalo beljakovin, saj je prehitro zorela,« nadaljuje Jože in doda, da je zdaj večina dela v mlinu avtomatizirana, včasih pa ni bilo tako. Veliko ročnega dela pa vzame pakiranje. »Prej smo lahko zmleli 500 kilogramov žita na dan. Še na roke smo ga prali v potoku pa sušiti ga je bilo treba,« se spominja.
Obiskujejo jih tudi šolarji
Košakovi svoj mlin radi pokažejo skupinam, vrtičkarjem in šolarjem, starejše učence zanimajo tudi fizikalni procesi v mlinu, sploh 10-kilovatni elektromotor, ki prek približno 20 jermenov žene cel mlin, mlajši učenci pa uživajo, ko lahko zamesijo kruh. Sicer pa Blaž peče bagete za cvičkovo fontano v Šmarjeti, saj tam gost poleg vina, ki si ga sam natoči sredi trga, dobi tudi kruh za prigrizek. No, peke so še kako vešči tudi Blaževi starši Jana in Jože, slednji se je na državnem ocenjevanju kruhov v Beli Cerkvi s svojim izdelkom okitil z zlatom, kot tudi sin Jaka, ki v mlinu rad priskoči na pomoč.
Spomnim se otroštva, ko so pšenico vozili z vozovi in stali tu v dolgi vrsti, da so oddali žito. Pripeljali so pšenico in vzeli moko, jaz pa sem moral potem eno uro po dvorišču konjske fige pospravljati.
»Zdaj smo začeli izdelovati še testenine, pšenične in ajdove rezance, pri katerih uporabljamo lokalne sestavine,« doda Jana. Svojo moko dobavljajo tudi nekaterim lokalom, vrtcem, šolam, butičnim prodajalnam v Ljubljani. Kljub razmeram, ki za podjetništvo niso ravno prijazne, so zadovoljni, da so med redkimi v državi, ki ohranjajo tradicionalno slovensko dejavnost mlinarstva, tudi zato, ker naj bi bil po ljudskem izročilu prav ta mlin nekdaj grajski mlin klevevškega gradu, ki naj bi ga postavili že v 13. stoletju nedaleč stran, pri Šmarjeti, propadati pa je začel po požigu v drugi svetovni vojni.
