Morje in zamere odplavili dediščino slovitega Rexa

Lansko deževje in visoko plimovanje sta davek vzeli tudi v kulturno-tehnični zgodovini, ko je morje tako naraslo, da je zalilo prostore ateljeja in galerije izolskega društva Rex, posvečenega legendarni italijanski potniški ladji Rex, ki so jo pred tri četrt stoletja (8. septembra 1944) v Koprskem zalivu, nekje na pol poti med Izolo in Koprom, potopila zavezniška letala. Ladja tedaj ni bila več namenjena običajnim potnikom – uporabljali so jo za prevoz italijanskih vojakov s severnoafriških bojišč in jo že prej temeljito izpraznili; kljub temu je bila tako ogromna, da je nasedla kakih 200 metrov od obale. In tam dočakala zavezniške bombe. A poplavo bi v društvu Rex še nekako preživeli, saj je morje pred leti že zalilo prostore galerije, iz katere so želeli člani društva narediti pravi pravcati muzej, zamer, zavisti in škodoželjnosti pa ne, pravi Marjan Kralj, ki je zadnja desetletja ogromno svojega časa namenil Rexu. Zamere so se skozi leta tako stopnjevale, da društvo po četrt stoletja obstoja preprosto zapira svoja vrata.

Veličastne razbitine

Marjan Kralj se je s starši v Izolo iz Trsta preselil leta 1952 in kot fant s prijatelji raziskoval vse, kar se je dalo raziskati, še najraje pa tisto, česar se ni smelo. In tako je nekega dne odplaval do razbitine ladje Rex, ponosa fašistične Italije. Bila je res veličastna, večja od bolj slovitega Titanika, in tudi njene razbitine so bile tako veličastne, da so na Marjana naredile velik vtis. Ladjo so v povojnih letih postopoma razrezali – zaradi česar so ji rekli tudi največji slovenski rudnik železa – in z nje pobrali vso uporabno opremo, ostanki pa se še dandanes vidijo na morskem dnu.

A čeprav Marjan Kralj velja za pravo zakladnico znanja o Rexu, se z njim ni začel ukvarjati v mladih letih, ampak veliko pozneje. Kakor pravi, je šele v zrelih letih naletel na razglednico, ki mu je obudila spomine in mu dala misliti, kako resnično velika ladja je bil Rex. In začel je zbirati gradivo o ladji, jo upodabljati na slikah, pisati o njej, pri čemer so zanimive zgodbe prihajale z najrazličnejših koncev in krajev, in s somišljeniki pred četrt stoletja ustanovil društvo Rex. Najprej je bilo fino, se spominja. Od občine so dobili prostor v Mužčevi ulici, tam so se dobivali in prirejali razstave, ljudje od vsepovsod so se le čudili, da se je tako velika ladja potopila v bližini Izole, a da nihče nič ne ve o tem.

Prve zamere

A z uspehi društva so se začele prve zamere, pravi sogovornik. Kmalu so se morali preseliti na novo, precej zanemarjeno lokacijo, a so jo le uredili v nekakšen muzej in delavnico, v kateri je pozneje nastala velika maketa Rexa. Raziskovalec jo je hotel prvotno izdelati z mojstrom modelarstva Marcelom Blažino, ki je veliko vedel o Rexu, saj je pred davnimi leti, ko je bil Rex privezan v Pulju, kot električar delal na njem. A Blažina je še pred začetkom dela umrl in Kralj se je projekta lotil sam.
Gradnja makete je vzbudila veliko zanimanje med ljudmi, ne pa tudi pri odgovornih v izolski občini in turizmu, pravi Kralj. Namesto da bi skupaj naredili nekaj velikega za izolski turizem, so se nekega dne na društvu oglasili predstavniki občine, se spominja, in jim povedali, da zanje pripravljajo prostor v Kocjančičevi ulici in da se bo treba spet seliti. In tako so šli v še manjše prostore, a so jih uredili, organizirali predavanja, vabili šole in druge, za katere so mislili, da jih ta zgodovinska dediščina zanima. Odziv je bil nepričakovano velik: ljudje so čakali v vrsti pred vrati, pove Marjan.


Skozi leta so ga obiskali številni zanimivi ljudje, ki so naredili marsikaj za promocijo društva Rex in Izole, dobivali so vabila za gostovanja v tujini – z Marjanom je v Polnočnem klubu o Rexu klepetal celo legendarni Sandi Čolnik, in to ne v televizijskem studiu, ampak na izolskem carinskem pomolu –, vseskozi pa so se oglašali tudi ljudje in pripovedovali zgodbe o Rexu.
In čeprav so se člani društva trudili, da bi zgodbo o sloviti italijanski ladji predstavili širši javnosti in naredili nekaj za turistično promocijo Izole, se dogovarjali za snemanje dokumentarnega filma z RTV Slovenija, odgovornim v občinah Izola, Koper in Piran predstavili svoje predloge, kako zgodbo o Rexu rešiti pred pozabo, na koncu iz vsega tega ni bilo nič: če se je že kaj naredilo okoli Rexa, je šlo po navadi mimo njih.

Zadnje razočaranje

Po zadnjem razočaranju, tokrat z občino Koper, ki je sprva pokazala zanimanje za njihove ideje in predloge, v pokrajinskem muzeju so celo pripravili razstavo slik in predavanje o Rexu, nato pa se je čez noč vse spremenilo, so se odločili, da društvo zaprejo, saj je bilo članov vedno manj pa tudi nič mlajši niso postajali. Svoje je naredila še narava: prostore društva je zalilo morje in povzročilo veliko škodo na inventarju in pisnem gradivu, ki so ga imeli v nizkih omarah.
»Spoznali smo, da ni pravega posluha za to, kar smo hoteli narediti. Da ni nobene možnosti, da se bo v bližnji prihodnosti kaj spremenilo in se obrnilo na bolje,« pravi Kralj. »V naše delo so se vmešali politiki, ki se jim še sanjalo ni, kaj vse smo pripravili, da bi v Izoli zrasla dva najlepša muzeja (drugi bi bil muzej vlakcev na izolski železniški postaji), morda celo v Evropi. Imeli so pa moč in denar, da uveljavljajo svoje projekte, ki so sprti z zdravo pametjo. Vse skupaj so pripeljali do tega, da zdaj nimamo ničesar, kar bi lahko bilo, če bi bil mogoč dialog.« In kaj se bo zgodilo s predmeti, ki so jih zbirali četrt stoletja? »Preprosto rečeno, vse bo šlo v nič. Nekaj smo že podarili, nekaj bomo še podarili ali prodali, drugo pa bo šlo v pozabo. Žal, taka je resnica,« sklene Marjan Kralj.