Movember: »Poiskati pomoč je znak moči, in ne nemoči«

Gregor Pirc je predsednik Slovenskega onkološkega društva za moške OnkoMan. Po tem, ko je leta 1998 zbolel za rakom, se je leta 2004 včlanil v Društvo onkoloških bolnikov Slovenije in začel delati kot koordinator skupine za samopomoč moškim, ki je takrat delovala v okviru tega društva. Poleg Društva onkoloških bolnikov Slovenije je tudi član Europe Donne, Europacolona Slovenija, Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo ter Ustanove Mali vitez.

Leta 2016 je s podporo prijateljev ustanovil svoje društvo, ki ozavešča predvsem moške. Menili so, da je moške preveč strah priznati, da imajo težave in da potrebujejo pomoč, še posebej pa se izogibajo odgovornosti.

Zakaj je samopregledovanje pri moških še vedno tak tabu? Imate kakšno oceno, koliko moških redno pregleduje svoja moda?
Moje mnenje je, da samopregledovanje ni tabu tema. Tabu tema je rak, ki nas vedno preseneti in tako spremeni življenje. Verjemite mi, da se vsak moški »pregleduje«, sploh moda, večji problem pa je, da ne gre k zdravniku, ko je to potrebno. Razlogov za to je več. Najpogostejši je, da se jim je nerodno sleči pred zdravnikom, drugi največji pa je strah pred minljivostjo. Najpogostejša misel je: »Ne grem k zdravniku, kaj pa, če je kaj narobe?« Ampak če je stvar resna, bomo prej ali slej morali k zdravniku. Vprašanje je le, ali bo še dovolj časa za ukrepanje.

Moške je (najbolj) strah izgube moškosti, pa je v primeru raka na modih res tako?
Ko je treba spregovoriti, povedati, da imamo problem, takrat pade vsaka mačo podoba, ki jo moški nosimo v sebi. Vsak se boji, da si ne bo mogel ustvariti družine, da ne bo mogel imeti spolnih odnosov, predvsem pa ga skrbi, ali bo zdravljenje uspešno. 
Kaj pomaga, če imaš otroka, ko pa bo odraščal brez očeta? Prva naloga je, da greš k zdravniku, ker je on v tistem trenutku edini, ki ti bo pomagal. Zdravljenje raka na modih je danes zelo napredovalo in je zelo uspešno. Poleg tega ti pred zdravljenjem na ginekološki kliniki zamrznejo seme; če po zdravljenju morda ne bi mogel imeti otrok po naravni poti, tako še vedno obstaja druga rešitev. Večja težava pa so bolezni prostate, pri katerih so možne tudi motnje erekcije. Tu je treba biti še posebej pozoren, še huje pa je, če si sami postavljamo diagnozo in se samozdravimo.

Če pri samopregledovanju zatipaš kaj neobičajnega, kakšni so nadaljnji koraki?
Najprej naj poudarim, da vsaka bulica še ne pomeni, da smo zboleli za rakom. Je pa vsaka sprememba razlog za obisk zdravnika. Na primarni ravni je za to pristojen osebni zdravnik, ki vas bo napotil k specialistu urologu. Najnatančnejši pregled pa je ultrazvok testisov, ki v 99,9 odstotka potrdi, ali je zatrdlina nevarna ali ne. 

Morda še moja lastna izkušnja. Tumor sem zatipal sam, in ko sem prišel k urologu, me je poslal domov, češ da ni nič nevarnega. Vedel sem, da je nekaj narobe, in na moje prigovarjanje, ali je res prepričan o svoji trditvi, me je nejevoljno poslal na ultrazvok, kjer so mi odkrili tumor. Zato bodite vztrajni, če vas odgovor zdravnika ni zadovoljil, vedno pa imate tudi možnost za drugo mnenje.



Pri zdravljenju raka ima velik pomen podpora domačega in širšega okolja. Kako je lahko v pomoč vaše društvo?
Podpora družine in prijateljev je zelo pomembna. Je pa velikokrat tako, da vas domači ne razumejo, še huje pa je, če vas pomilujejo. In zato niso nič krivi, saj res ne vedo, kako ravnati v takem položaju. Včasih so še bolj prizadeti kot bolnik sam in to je slaba popotnica za zdravljenje. Zato smo tukaj fantje iz društva, ki smo to izkušnjo že imeli. Siti lačnega ne razume in v bolezni je enako. Tisti, ki je to pot že prehodil, najbolj razume nekoga, ki je ravno stopil v njegove čevlje. Bi pa tukaj dodal, da si mora bolnik sam poiskati pomoč, če to želi in potrebuje. Velikokrat dobimo klice družinskih članov, ki bi želeli, da pomagamo njihovim ljubljenim, ampak žal nikogar ne moremo prisiliti, če si tega ne želi.

Ko imamo ženske težavo, se pogovorimo s prijateljicami. Zakaj se moški tako težko pogovarjate ali pa poiščete pomoč?
Fantje se tudi pogovarjamo, vendar redko o težavah, sploh če so intimne narave. Navzven smo frajerji in mačoti, znotraj pa šibki in mehki. Vsaj, kar se zdravnika tiče. Ni problem splezati na najvišjo goro ali rešiti mačka s strehe, ampak zdravnik je tisti, ki nas bo spravil v grob. Vem, da nas je strah bolečine in da se bojimo smrti, ampak strah je tudi ženske, pa gredo vseeno k zdravniku. In zakaj ne gremo k zdravniku? Ker če bi priznali, da imamo problem in da potrebujemo pomoč, bi priznali svojo šibkost in nemoč ter v očeh svojih otrok in družine izpadli slabiči. Ampak verjemite mi, da če bomo šli pravočasno k zdravniku, bomo v očeh družine in otrok večji frajerji, kot si sami mislite. In na račun lastnega ega in mačo podobe trpi naše zdravje. 
Pa še nekaj je ključno in bolj pomembno od vsega naštetega. To je ODGOVORNOST. Zavedajte se odgovornosti do družbe, sebe in na koncu do družine in otrok. Ni hujšega, kot če otrok ostane brez očeta ali vnuk brez dedka. Poiskati pomoč je znak moči, in ne nemoči.

Kaj svetujete bralcem, ki jih skrbi za zdravje partnerjev?
Največkrat je tako, da nas telo že samo opozarja, da je nekaj narobe. Podpora partnerja je ključna in največkrat je tako, da moški odide k zdravniku šele, ko ga nažene žena. Pri svojih navadah bodite zmerni, poslušajte svoje telo in obiščite zdravnika, ko je treba. Zgodnje odkrivanje bolezni pomeni manj agresivno zdravljenje in večje možnosti za uspeh ter posledično še veliko lepih dni, preživetih z družino in prijatelji. Bodite pozorni na splošno počutje in na vsako telesno spremembo. Bodite si v podporo, spoštujte se, poslušajte se in radi se imejte.

Z nakupom jajc lahko pomagaš
Člani Onkološkega društva OnkoMan so se z Lidlom dogovorili za dobrodelno potezo: sveža bio jajca so novembra opremljena s posebnimi nalepkami. Z vsakim nakupom bodo kupci v novembru darovali po 10 centov za nakup simulatorja operacij benigne hiperplazije prostate in raka na sečnem mehurju.