Mož, ki je ustvaril ledeno deželo, prešel na kruh (FOTO)

»Ko se je spomladi vse zaprlo, sem kruh z drožmi najprej pekel za našo družino. Potem so za moj kruh izvedeli prijatelji in kmalu je padla ideja, da bi lahko odprl pekarno. To se je čez kak mesec tudi zgodilo.« Takole o začetkih nove poslovne poti pripoveduje Miro Rismondo iz Valburge blizu Medvod. Po poklicu je kuhar, slovenska javnost pa ga pozna predvsem po Ledeni deželi, za katero poskrbi ob koncu leta, kot tudi po natančno izdelanih lesenih kipih, ki krasijo marsikatero slovensko občino, restavracijo in dvorišče.

Miro Rismondo je dolga leta delal kot kuhar, med drugim je bil glavni kuhar v Smrekarjevem hramu, še prej je delal v ljubljanskem Grand hotelu Union. Tam so, ko so pripravili zelo odmevno slanikovo pojedino, mize krasili sogovornikovi kipi – sprva so bili masleni, sčasoma je prešel na ustvarjanje podob iz ledu. Ledena pravljica ga je tako prevzela, da se je pred sedmimi leti moral odločiti za poklic, kajti tako ustvarjanje ledenih skulptur kot tudi kuhanje je zahtevalo celega človeka. In odločil se je za led.

Tako so zadnja leta ledene skulpture nastajale v delavnici tik ob družinski hiši. »V delavnici sem imel že vse potrebno za izdelovanje ledenih skulptur. Ko sem v delavnico dodal še mešalec za testo in pečico, je iz nje nastala pekarnica,« rojstvo male pekarne opiše sogovornik.

Podpora sovaščanov

Idejo, da vasici Valburga in Smlednik po 60 letih spet dobita vaško pekarno, je podprlo veliko domačinov. »Če te podpore ne bi bilo, je danes ne bi imel,« iskreno pove Rismondo. Ko je krenil na drožasto pot, je prisluhnil prav vsakemu komentarju, ki ga je prejel od prvih kupcev, sovaščanov – teh pa je bilo že na začetku blizu 40.

»Že na začetku sem obljubil, da bo imel naš kruh vedno dušo, ne bo pa vedno enak. Naš kruh je narejen z veliko ljubezni in ima obraz,« se že kar malo poetično o kruhu z drožmi, ki ga je začel spoznavati pred štirimi leti, ko mu je v roke prišla knjiga Nataše Đurić, razgovori novopečeni pek.



Hkrati z razvijanjem receptov je Miro Rismondo iskal tudi pravo moko. To je našel v sosednjem kraju, Vodicah, kjer na posestvu pr' Maršet stoji Maršetov mlin na kamen. »Imajo odlično, sveže zmleto moko, po katero se odpravim vsak teden,« oriše svojo tedensko rutino in doda še eno, zelo pomembno drobtinico v tej zanimivi krušni zgodbi: »Ko sem izbiral moko, se mi je zdelo pomembno tudi tole: tu zrnje od polja do moke prepotuje kvečjemu deset kilometrov, kajti vsa Maršetova polja se raztezajo v neposredni bližini mlina.«

V mali pekarni so srede in sobote rezervirane za peko, tudi sicer pa je vsak dan veliko dela, kajti priprava kruha z drožmi je dolgotrajen proces: »Kruh na nizki temperaturi, to je pri 6 stopinjah Celzija, vzhaja med 24 in 30 urami.« Ob tem še to: del kruha, ki prihaja iz male pekarne sredi Valburge, ne vzhaja v klasičnih pletenih košaricah, ampak dolgo ur počiva v ličnih lesenih, ki jih je skrbno izdolbel naš sogovornik.

Starejšim ga prinese domov

»Po pol leta se še vedno vsak teden kaj naučimo. Kruh, narejen z drožmi iz sveže domače moke, je treba delati z občutkom. Ves čas ga je treba opazovati, saj nikoli ne moreš natančno vedeti, koliko časa bo vzhajal,« pripoveduje Rismondo.

Posebna pa ni le miniaturna pekarna, ki jo je v Valburgo prinesel prvi val korone, ampak je edinstven tudi način prodaje. Miro Rismondo nima prodajalne niti ne razmišlja o njej. Kruh do kupcev pride tako, da ga ti naročijo prek spleta. Ko so hlebci pečeni, jih pek razporedi na mizico na svoje dvorišče. Vsakemu kruhu doda liste z imeni kupcev, zraven pa postavi še šparovček, v katerega odložijo denar. Sovaščanom, ki so starejši in težje hodijo, kar osebno dostavi dišeč hlebček. Drožaste hlebčke Rismondo prodaja tudi na tržnici v Medvodah in Ljubljani, del izdelkov iz široke palete krušnih izdelkov pa redno potuje na police lokalne kmetijske zadruge.

Pa še nekaj je značilno za to butično pekarnico, v kateri nastajajo pšenični, pirini in brezglutenski kruhki kot tudi žemljice, čokoladne pletenice, Mirovi posebni kruhi in še kaj: »Vsak hlebec namenim vsakemu kupcu posebej, saj vem, kdo ima raje bolj, kdo manj zapečeno, komu je všeč tak in komu drugačen kruh.«