Muha, zaradi katere bo manj olja
V sredozemskih deželah je oljčna muha ena glavnih škodljivk na oljkah. Na njen razvoj in potencial za širjenje močno vpliva tudi temperatura zraka. Zaradi dviga temperature zraka ter njenega vpliva na razvojne stadije in populacijo oljčne muhe obstaja velika nevarnost, da bo to sprožilo hitro rast populacije, večanje števila generacij ter večjo uspešnost prezimitve. Pričakujemo lahko, da se bo razširila tudi na druga geografska območja.
V Sloveniji je tako in tako že prisotna na vseh območjih, kjer uspeva oljka. Če so razmere ugodne za razvoj in če ličinke muhe, tako imenovane žerke, niso pravilno zatirane, te povzročijo veliko škodo na pridelku. Prav septembra oljčna muha doseže vrhunec svojih aktivnosti. Samice odlagajo jajčeca pod kožico plodov, iz katerih se hitro razvijejo ličinke, ki se prehranjujejo z mesom plodov. Povzročajo notranje gnitje, zaradi česar oljke odpadajo in niso več primerne za predelavo v kakovostno olje. V takšnem primeru pravimo, da je muha povzročila neposredno škodo, saj je s svojim delovanjem zmanjšala pridelek.
Pogrom oljčnikov
Ličinke oljčne muhe povzročajo notranje gnitje plodov, zaradi česar oljke odpadajo in niso primerne več za predelavo v kakovostno olje.
Deževno in vlažno septembrsko vreme le še dodatno pospešuje razvoj muh, kar povečuje tveganje za napad na pridelke. V tem času oljkarji večinoma uporabljajo biotehnične metode, kot so feromonske vabe, za spremljanje števila muh in preprečevanje večjih napadov. Kemična zaščita pride v poštev samo, če število muh preseže prag škodljivosti, kar predstavlja ulov treh muh na feromonsko vabo na teden oziroma kadar opazimo več kot tri odstotke plodov s fertilnimi vbodi, ki kažejo na to, da so prisotna jajčeca ali žive žerke oljčne muhe. Redno spremljanje oljčnih nasadov in pravočasno ukrepanje sta prav zato ključnega pomena za obrambo pred oljčno muho, ki lahko ogrozi letino in pridelavo kakovostnega oljčnega olja.
1. Oljčna muha je najbolj razširjen škodljivec na oljkah. 2. Njene ličinke v oljčni plod izvrtajo rove. 3. Uničevalka oljk je aktivna od julija do oktobra.
Priprava na zimo
September, ki se počasi poslavlja, pa je tudi mesec, ko se je začel na prihajajočo zimo intenzivno pripravljati divji prašič. To obdobje je zanj ključno, saj mora nabrati dovolj hrane za zalogo energije za hladnejše mesece. Je tipičen vsejed in prehranski generalist, ki izbira energetsko bogato hrano, kot so kmetijske rastline, plodovi plodonosnih drevesnih vrst (želod, žir, kostanj), zeleni deli in podzemni deli rastlin (korenine, gomolji in glive), tu je tudi hrana živalskega izvora (žuželke, deževniki, mali sesalci, tudi mladiči prežvekovalcev).
Jeseni se hrani predvsem s plodovi in se nadvse rad zadržuje na območjih, kjer najde polja s koruzo in drugimi poljščinami, ki mu zagotovijo energijsko bogato prehrano. Na mestih, kjer drevesa močneje obrodijo, se divji prašiči odzovejo z večjim prirastkom mladičev – tudi trikratnim povečanjem populacije.
Jeseni divji prašiči postanejo bolj aktivni in jih je mogoče pogosteje videti, saj prehajajo na iskanje hrane na večjih razdaljah. To je tudi čas, ko se združujejo v skupine, pogosto v tako imenovane družinske skupine, sestavljene iz svinj in mladičev, medtem ko odrasli merjasci večino časa preživijo sami. Zaradi intenzivnega iskanja hrane in razrahljanih tal so divji prašiči jeseni tudi bolj opazni, saj pogosto razrijejo gozdna tla; če se preveč približajo naseljem, lahko povzročajo škodo tudi na poljih in vrtovih.
V zadnjih desetletjih so se močno prostorsko razširili in številčno okrepili. Postali so že tako domači, da naseljujejo parke, vrtove in bližino naselij. Divje svinje skotijo od 4 do 8 mladičev, tudi dvakrat na leto, saj brejost traja manj kot štiri mesece.
Divje svinje imajo visok razmnoževalni potencial, saj lahko skotijo tudi od 4 do 8 mladičev, tudi dvakrat na leto.
Jesenska setev trate
Pa še to: ob ugodnem vremenu je vse do oktobra primeren čas za jesensko setev trave, saj je temperatura tal ugodna za kalitev semena. Nevarnost suše in vročine je mimo, padavine so pogostejše, zato so tla primerno vlažna.
Posejani travi ustreza krajši dan, ker sonce nima prave moči, da bi izžgalo površino posevka, pa tudi plevel se ne razrašča preveč. Če bomo travo posejali do konca septembra, se bo ruša do zime primerno ukoreninila in bo dobro pripravljena na prezimitev. Vse pa je odvisno od vremena, predvsem od temperature ozračja in tal. Seme mora vzkliti, trava pa se mora ukoreniniti, še preden s prvimi zmrzalmi preide v zimsko mirovanje. Za to bo potrebovala do meseca dni, torej bomo morali sejati najkasneje v zadnjih dneh septembra oziroma prvih dneh oktobra – vsaj mesec dni pred prvimi zmrzalmi.
Najpomembneje pa je, da je zemlja v času setve in kalitve še relativno topla, vsaj 15 °C.
V večjem delu države je bila povprečna temperatura tal v tretji dekadi septembra na globini petih centimetrov namreč med 13 in 17 °C, na Obali pa okoli 19 °C; kar pomeni, da je bila še primerno topla za setev.
15 stopinj Celzija je primerna temperatura zemlje v času setve.
