Musarjeva na tekočem s posledicami in razmerami domačih kmetovalcev, domači sadjar stavi na lokalno oskrbo
Potem ko se je narava minule poletne tedne in mesece znova neusmiljeno poigravala s trudom rok slovenskih kmetov, zelenjavarjev in sadjarjev, je bilo v resnici spodbudno vstopiti v sadovnjake družinskega podjetja Evrosad, sicer največjega slovenskega ponudnika in pridelovalca sadja.
Nad drevesi so bile napete mreže, ki niso prepustile kep toče, ki je klestila, kamor je padla. »Mislim, da je podjetje Evrosad lahko zgled mnogim, protitočne mreže so jim rešile pridelek,« je ob obisku podjetja ugotavljala predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki je bila na tekočem s posledicami in razmerami domačih kmetovalcev v Posavju. In ob tem razkrila: »Zelo pozorno spremljam, kaj se dogaja na področju prehranske suverenosti.«
Voda je osnova
Pirc Musarjeva oktobra organizira forum na temo prehranske suverenosti. Na njem želi združiti vse, od ministrov do stroke ter pridelovalcev in vseh drugih vpletenih: »Da slišijo vsi, ki so pristojni za določen segment, da bodo razumeli, kaj pravzaprav je težava na terenu, potem skupaj te probleme odpravili.« Eden izmed vabljenih je Boštjan Kozole, direktor Evrosada pa tudi predsednik Združenja za sadjarstvo pri Gospodarski zbornici Slovenije. Kozole nas je sprejel na svoji Tržnici, ki je sestavni del Evrosada.
Treba je priznati, da si je držalo vrat trgovine med našim obiskom izmenjalo presenetljivo veliko lokalnih kupcev. Morda se tako najbolje kažejo rezultati Kozoletove miselnosti, ki bi jo lahko na sila kratko povzeli z besedno zvezo »aktivni pristop« in ki jo je sam sicer izkoristil za opisovanje dejavnosti, s katerimi se borijo proti klimatskim spremembam. Denimo protitočne mreže, s katerimi imajo pokritih 90 odstotkov svojih sadovnjakov: »Že zdavnaj pa bi radi imeli tak odstotek za namakalne sisteme. Slednji niso vprašanje finančnega vložka, ampak birokracije. Voda je osnova. Brez vode ni resnega sadjarstva, ni resne pridelave zelenjave.«
Voda je hitro lahko prekletstvo, saj je mora biti ravno za pridelovalce ravno prav – ne preveč kot v ujmi, ne premalo kot v suši: »Mislim, da bi se morali vsi kmetje v Sloveniji počasi začeti zavedati, da so ujme dejstvo, mimo tega v prihodnosti ne bomo več mogli, in da je treba delati na varnosti. To je naša nova kruta realnost, kot sem rekla, v prihodnosti ne bo nič drugače,« je bila realistična predsednica. Kozole pa opozarja, da so prav namakalni sistemi ena izmed rešitev pred prihajajočimi težavami: »Opozarjam že nekaj časa: ne samo slovenska samooskrba, pridelava sadja v Evropi nikoli ne bo več ista, kot je bila. Dogajalo se bo, da bomo šli v trgovino in nečesa preprosto ne bo. Dokler ni prazne police, potrošnik tega ne ve.« Podobno potrebni, dodaja, so oroševalni sistemi, ki rešujejo pred pozebo.
Težavna birokracija
Kozole pa tudi drugi slovenski pridelovalci se ne borijo zgolj proti naravi, ampak nanje vpliva tudi trg. Evrosad je že nekajkrat v svoji poslovni zgodovini spremenil ključne trge in direktor kar malce preseneti z napovedjo: »V naslednjih petih letih računamo, da bomo izvoz ustavili – oziroma samo še simbolično, ob začetku sezone – sicer pa smo se preusmerili na slovenski trg in samooskrbo.«
Da je preskrba nizkoodstotna, je poudarila tudi predsednica: »Leta 2015 je bila Slovenija v 53 odstotkih samooskrbna s sadjem. Predlansko leto smo prišli na 21 odstotkov, lansko so bili na 29 odstotkih, govorim samo o sadju,« je poudarila. Kozole pa nas mimogrede nauči, da je majhnost slovenskega trga – o kateri nenehno poslušamo – tudi prednost: »Imamo najmanjši nabor fitofarmacevtskih sredstev, kar se pokaže, ko govorimo o zdravju, kjer smo krepko pri vrhu, če ne celo na samem vrhu.« Poudari svoje sorte, ki v tujini izumirajo, nadomeščajo jih nove vrste: »Nove sorte zdržijo po en teden, so lepega videza, se ne mehčajo, njihov okus pa je drugačen. Mi ne želimo samo prastarih sort, ampak take, ki so danes obrane, jutri so že na polici. Tu je tista največja prednost lokalne oskrbe, zato lahko rečem, da je Slovenija v svetovnem vrhu.«
Kar se tiče namakalnih sistemov, ki bodo reševali rast slovenskega sadja in zelenjave, si prizadeva za poenostavitev postopkov: »To predolgo traja, jemlje preveč denarja in energije, enostavno mnogi na tej točki obupajo.« Tukaj je dobil on in drugi pridelovalci podporo predsednice Pirc Musarjeve, ki je s svojimi svetovalci prišla do podobnih ugotovitev: »Pri nas pa žal še vedno tako, da se jih pošiljajo od ministrstva do ministrstva, od organa do organa. To so stvari, na katere se bomo osredotočili tudi na našem forumu in podali predloge vladi, s katero izjemno dobro sodelujemo.«
Mislim, da bi se morali vsi kmetje v Sloveniji počasi začeti zavedati, da so ujme dejstvo.
