Musek Lešnik: Med nami je vse več ljudi s potezami, ki jim psihologi rečejo mračna trojica osebnostnih lastnosti
Nedavni napad na žensko v Mariboru, domnevno spolno predatorstvo slovenskega kulturnika in še mnogo več primerov je ponovno odprlo vprašanje, zakaj prihaja do grozljivih telesnih in verbalnih napadov, predvsem nad ženskami, in kaj lahko storimo kot družba, da bi število takšnih primerov zmanjšali.
Svoje mnenje je na facebooku izrazil tudi Kristijan Musek Lešnik, psiholog z izkušnjami na področju vzgoje in izobraževanja. Njegov zapis objavljamo v celoti.
Se mi zdi, da bi bilo prav, da bi se mediji (in policija) vzdržali povezovanja grozljivega in nerazumnega napada na sočloveka z ljubosumjem. Kakšno ljubosumje neki?
Se mi zdi tudi, da je skrajni čas za nalitje čistega vina in preizprašanje, v kolikšni meri je za probleme v družbi odgovorno tudi nerazumevanje koncepta človekovih pravic, ki se je do te mere zajedlo v šolstvo, socialo, pravosodje, da v svet odraslosti vstopa vse več mladih z okrnjeno osebnostno strukturo, nezmožnih prenesti frustracije (in zavrnitve), ker so se prvih 20 let svojega življenja zaradi intenzivno učili, da so središče sveta in se je svet dolžan prilagajati njihovim pričakovanjem in zahtevam, drugi ljudje so pa tam zato, da so na voljo njim in njihovim muham in idejam.
Več kot 10 let je od takrat, ko sem na srečanju osnovnošolskih ravnateljev opozarjal, kako daljnosežno katastrofalna je sistemska napaka, zaradi katere se ob resnih primerih nasilja iz šol umikajo žrtve, nasilnežem in nasilnemu vedenju se pa ne zna postaviti odločnih mej. Slabih 10 let je od zapisa v časopisu Delo: 'Med nami je vse več ljudi, tudi mladostnikov in otrok, s potezami, ki jim psihologi rečejo mračna trojica osebnostnih lastnosti. To so narcizem, torej prepričanje: jaz sem center sveta; makiavelizem, torej: vse, kar mi pomaga doseči cilje, je dovoljeno; in mračna psihopatija, torej: požvižgam se na druge, da dosežem svoje cilje. Ampak karavana je v izgubljenem desetletju šla naprej svojo pot, rezultati brezbrižnosti (in odsotnosti volje za ukvarjanje) do nasilja in do mehanizmov, ki vodijo v razvoj patoloških osebnostnih vzorcev pa danes kažejo posledice, ki bi se jih je z nekaj malega znanja in razumevanja razvojne, socialne, psihologije osebnosti in psihopatologije dalo in moralo predvideti.
Če bosta dva najbolj v nebo vpijoča primera nasilja, ki sta predramila Slovenijo v zadnjih tednih prispevala k treznemu, resnemu in strokovnemu pristopu k reševanju problematike nasilja, se bo iz groze izcimilo vsaj nekaj dobrega ... žrtvam nasilja (znanim in še veliko več neznanim v zadnjih letih) to ne bo v veliko pomoč, bo pa vsaj preprečilo kakšno novo ... z veliko grenkobe ob spoznanju, da bi se z nekaj več zdrave pameti in volje dalo marsikaj preprečiti.
Še ena stvar se mi zdi pomembna, na katero je opozoril Bojan Musil: če želimo preprečevati nasilje, se je treba izogniti stereotopiziranju. V živo sem imel priložnost srečati se z dvema resnima primeroma nasilja, ki sta se me najbolj dotaknila in žrtvam pustila resne posledice. V prvem, ki se je zgodil v trenutku, je bila žrtev fant, storilec pa njegov vrstnik. V drugem, ki je trajal več let je bila žrtev ženska, izvajalka pa prav tako ženska. Storilcev nasilja ne definira spol. Žrtev pa tudi ne. Zato posploševanja, ki že švigajo naokrog in nasilje povezujejo s spolom, ne bodo niti najmanj rešila problema z nasiljem in odnosom do njega v družbi.
