Muzej s kahlo in straniščem na štrbunk (FOTO)

Ko prispemo v Babno Polje pri poletnih 30 °C, bi kar težko verjeli, da je to najhladnejši naseljeni kraj v Sloveniji, tik ob meji s Hrvaško. Pravijo, da je Babno Polje slovenska Sibirija. Uradno zabeležena najnižja temperatura je minus 34,5 °C, slišali pa smo, da so leta 1929 namerili celo nekaj manj kot minus 40 °C. Zaradi ostre klime, ki tu omogoča le živinorejo in gozdarstvo, so ljudje od tod vseskozi odhajali na delo v druge kraje.

Tik ob cerkvi sv. Nikolaja je Rihtarjeva domačija, kjer nas sprejme Alenka Veber, domačinka iz Babnega Polja, sicer pa turistična vodnica, avtorica več sto poljudnih prispevkov o slovenski kulturni in naravni dediščini, predvsem pa ljubiteljska etnologinja, fotografinja, mentorica študijskih krožkov in predavateljica. Po izobrazbi je diplomirana socialna delavka, ki se je leta 2018 po tridesetih letih življenja in dela v Ljubljani ter petintridesetih letih domotožja odločila, da se za stalno vrne v domače Babno Polje. Nato se je v celoti posvetila delu v zavodu Rihtarjeva domačija, ki ga je ustanovila leta 2011.
 

Vragov vrt

Ko si ogledujemo domačijo, nam Alenka Veber najprej razloži sedem razlogov za obisk Babnega Polja: »Babno Polje je kot kraško polje najvišje ležeče v Notranjskem podolju, je najhladnejši naseljeni kraj v Sloveniji. Imamo izvir reke sedmerih imen, reke Ljubljanice, da, tukaj se začne njena zgodba. Ne glede na to, da je to na Hrvaškem, geografija ne pozna meja. Babno Polje, Babna Polica in Prezid na Hrvaškem, to je eno polje in tam izvira reka sedmerih imen. Imamo ostanke poznorimskega obrambnega sistema, ki je med 3. in 5. stoletjem varoval prehode v Italijo.

Babno Polje je tudi vstop v Nacionalni park Risnjak. Imamo rojstno domačijo notranjskega izseljenskega pisatelja Franceta Trohe Rihtarjevega ter Alenko, ki zna povedati dva stavka, ne da bi gledala na papir. Še nekaj razlogov je: imamo Vražji vrtec, ki je bil v starih časih zelo skrivnosten kraj. Na vrhu naj bi ležali ostanki prazgodovinskega mesta z zakopanim zakladom. Odkopati se ga je dalo le ponoči, toda takrat so na griču hudiči, ki plešejo svoj vražji ples. Pogosto so se jim pridružile čarovnice, saj so grič uporabljale za oddih na poti med notranjsko Slivnico in hrvaškim Klekom. Tako se ni našel noben junak, ki bi šel pod takimi pogoji izkopavat pozabljeni zaklad. Ker se grič zarašča, ga bo vse težje najti. Priljubljen je za lepe nedeljske pohode. Že Valvasor omenja Vragov vrt, mi pa mu pravimo Vražji vrtec.«

Rihtarjeva domačija je stara 200 let. »Najdemo jo že v Franciscejskem katastru,« pravi Vebrova. »Gabariti domačije so ravno taki, kakršni so ostali do danes. Seveda so moji predniki marsikaj spremenili in posodobili. Domačija s svojo lego sama po sebi govori, da je bila ena od mogočnejših v Babnem Polju. Tudi del zemlje, na kateri je cerkev, je bila naša. Tako okrog nje ni bilo prostora za župnišče, temveč stoji dvesto metrov naprej proti zahodnemu delu kraja.«



Domačija danes obsega hišo, v kateri živita z mamo, tu je še veliko gospodarsko poslopje s preurejenim hlevom in prizidkom, pove Vebrova: »Ob prenovi hleva v 80. letih so svinjsko štalico uredili v notranjosti hleva. Danes je del muzeja v hlevu in moj 'govorniški oder'. K domačiji spada tudi kašča, v njej je manjši podeželski center, kjer obiskovalcem predstavim multivizijo kraja ter zanimivosti naše domačije in njenih prebivalcev.«
 

Muzej za človekove potrebe

Poleg hiše je bilo še stranišče na štrbunk. Spomin nanj ima prav posebno vlogo v nadaljnjem razvoju Rihtarjeve domačije. »Trenutno urejamo nov muzej, ki sem ga poimenovala Kako so srali naša mati. Tukaj boste šli lahko na malo in veliko potrebo, s tem da bo treba – predvsem otrokom – razložiti, kaj je to kahla ali nočna posoda. Zakaj sem se odločila za tak način? Problem je, ker v Babnem Polju še nimamo kanalizacije. Zato smo ob vseh poslopjih postavili dvoje novih stranišč na štrbunk,« nam razloži Alenka. Ob tem nas opozori še na svoj princip dela, za katero pravi, da ne potrebuje milijon predmetov: »Kar nekaj let sem za mesečnik Ognjišče pisala o slovenskih muzejih. Ti so bili zame več desetletij nočna mora, ker mi jih ni znal nihče približati. V muzeju ne smeš piti kokakole, ne smeš jesti sendviča, pravijo, da moraš biti tiho, potem pa škripa, ko hodiš. Moj poudarek je na majhnem številu predmetov.«



Alenka Veber ne more mimo svojega starega strica, notranjskega izseljenskega pisatelja. To je France Troha Rihtarjev, ki je uvrščen v antologijo slovenske izseljenske književnosti. »Trohovo pisateljsko pot sem raziskovala deset let, kar je bilo podobno iskanju igle v senu,« pripoveduje. »Izseljenska literatura je bila do leta 1991 prepovedana. Naši izseljenci so v domovino pošiljali vse, kar je izhajalo slovenskega izseljenskega tiska v Ameriki in drugod. Po letu 1991 se je to odprlo in tako sem hodila v čitalnico Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani in pregledala vse, kar se tiče slovenskega izseljenstva.«