Muzejski eksponati na bolšjaku, Združenje borcev za vrednote NOB ogorčeno
Idilična gorenjska vasica pod Begunjščico je bila med drugo svetovno vojno kraj najbolj zloveščega imena. V graščini Katzenstein, kjer je bila do leta 1941 ženska kaznilnica, so se dogajale najhujše vojne grozote. Nemške oblasti so namreč tam vzpostavile osrednji zapor za Gorenjsko in množično morišče. Od 11.477 zaprtih jih je bilo 849 umorjenih, večinoma ustreljenih, več kot 5000 pa so jih poslali naprej v koncentracijska taborišča.
Pretresljivi poslovilni grafiti
V graščini je zdaj Psihiatrična bolnišnica Begunje, v delu stavbe, kjer so bile med vojno zloglasne celice smrti, v katerih so jetniki čakali le še na smrt, nekatere pa naj bi mimogrede za zabavo postrelili kar na hodniku, so po vojni uredili Muzej talcev Begunje.
V njem so še posebej pretresljivi grafiti, ki so jih na smrt obsojeni z nohti ali ostrimi predmeti vrezovali v zidove in se z njimi poslavljali od svojcev. Predstavljene so tudi kopije Begunjskih knjig, v katere so nemški krvniki vestno vpisovali imena žrtev, in kopije razglasov usmrtitev talcev. Napise v zidu pa tudi ostanke krvi so začeli odkrivati v letu 1955, pet let pozneje so odprli Spominski muzej talcev, pregnancev in jetnikov, v katerem so bili razstavljeni tudi drugi predmeti, ki so spominjali na tamkajšnje grozote. Dandanes je Muzej talcev ena od petih enot zavoda Muzeji radovljiške občine (MRO).
Nedavno so se oglasili iz Združenja borcev za vrednote NOB (ZB NOB) Radovljica, ki mu predseduje Danica Mandeljc. Ogorčeni nad počasnim tonjenjem muzeja v pozabo so na ministrstvo za kulturo in na ministrico Asto Vrečko naslovili pismo, v katerem so opozorili, da muzej že nekaj let lahko vzbuja sram, da je muzejska zbirka osiromašena, saj so mnogi razstavni predmeti shranjeni v depojih Gorenjskega muzeja v Kranju, mnogi so se celo porazgubili in bili ukradeni, na primer nemška brzostrelka ter usnjeni bič. Menda je bilo več nekdanjih muzejskih eksponatov opaženih na bolšjih sejmih.
Brez kustosa
Poleg tega so grafiti neprevedeni in tako tujci sploh ne vedo, kaj pomenijo, muzej nima niti kustosa niti kataloga, nič naj ne bi bilo narejenega za boljši obisk, skratka, muzej po mnenju radovljiškega ZB NOB nikakor ne izpolnjuje prvotnega namena, to je, da bi nazorno prikazal življenje in trpljenje jetnikov, mučenje in streljanje zapornikov, odgone v koncentracijska in delovna taborišča ter osvoboditev.
»V začetku so bili v vitrinah predmeti, s katerimi so mučili zaprte, poslovilna pisma in pesmi na smrt obsojenih, krogle z morišča v Dragi ter koli iz Drage in Lancovega, na katere so privezovali talce. Bili so tudi gestapovska kapa, prstan in pištola, predmeti, ki so jih naredili zaporniki ... Iz taborišč, kamor so vozili begunjske zapornike, so bili taboriščna obleka, kapa in čevelj, mlete človeške kosti, železni drog z električnimi izolatorji, bodeča žica, opeka iz krematorijske peči in taboriščni dnevni obrok kruha. Že nekaj let teh predmetov ni več,« so zapisali v pismu.
V združenju borcev so prepričani, da bi morali za muzej pridobiti nekdanje predmete, ga dopolniti ter njegovo predstavitev posodobiti. Ker je spomenik državnega pomena in je država njegova lastnica, zdaj od države pričakujejo celovito ureditev muzeja, ministrstvu za kulturo pa predlagajo, da začne postopek za izdelavo načrta za tako ureditev muzeja, da bo v skladu s tistim, kar je bilo zapisano ob njegovem nastanku, in da ga pomaga čim prej denarno izpeljati.
Kot nam pove direktorica MRO Petra Bole, so tudi sami ideji o posodobitvi Muzeja talcev in zbirke v njej zelo naklonjeni. Zdi se jim namreč, da bi bil res čas, da se postavi nova, sodobnejša razstava, da grozote dogajanja v Begunjah ne bodo utonile v pozabo. »Vendar gre pri tem za strategijo države, vsi načrti pa so odvisni zlasti od finančnih sredstev. MRO nismo lastniki ne muzeja in ne nekdanjih predmetov, smo samo skrbniki. Predmeti, ki so bili nekoč na razstavi v Muzeju talcev, so bili vrnjeni lastniku, Gorenjskemu muzeju. Prav tako nimamo možnosti, da bi zaposlili stalnega kustosa, za postavitev nove razstave pa bi od države potrebovali dovolj denarja,« je dejala.
Nobene fotografije
V obdobju med letoma 2008 in 2010 je potekala obnova muzeja, ko so bili restavrirani tudi zapisi zapornikov. Obnova je potekala po načelu, da v desetih zaporniških celicah smrti ostane le tisto, kar je dejansko bilo v njih ohranjenega, vse preostale predmete so vrnili Gorenjskemu muzeju Kranj. "Ljudje, ki so poznali prvotno postavitev, se sprašujejo, kako je mogoče, da predmetov ni več. Tujci ne morejo vedeti, kaj so pisali zaporniki. Napisi so namreč neprevedeni. Brez prevodov so tudi podatki o vratih na koncu hodnika, skozi katere so na slepo streljali zapornike. Ohranjeni so lepaki v slovenščini in nemščini o streljanju talcev, ni pa nobene fotografije skupin ubitih talcev. Ni kataloga, zloženke ali česa drugega primernega o kraju, 'kjer smrt je skrhala svojo koso'. Tako je bil poimenovan večjezični katalog iz leta 1975," so v pismu kulturni ministrici še zapisali člani ZB NOB Radovljica.
Po muzeju nas popelje nekdanja direktorica MRO Verena Štekar Vidic. Razloži nam, da gre že od samega začetka za zelo zahtevne projekte. Poleg tega niti MRO niti občina Radovljica nista lastnika stavbe, pač pa Psihiatrična bolnišnica Begunje, ki spada pod ministrstvo za zdravje. Pred obnovami stavbnih delov je bilo zato nekaj birokratskih vprašanj, da so slednjič pridobili soglasja direktorja bolnice. Z državnimi sredstvi so vendarle obnovili stavbo in restavrirali tisto najbolj vredno v muzeju, grafite na stenah v notranjosti desetih celic. Ta enota MRO nikoli ni imela svojega kustosa, država delno financira le muzejskega vodnika, obisk pa občutno upada.
»Do osamosvojitve je bil obisk izjemen, muzej smo imeli odprt po deset ur na dan, sem so tako rekoč romali iz vse Slovenije in mnogi tujci. Junija 1980 smo imeli v enem mesecu 11.000 obiskovalcev, sedaj se jih v enem letu komaj nabere okoli 600. A to so bili drugi časi,« nam razloži Štekar Vidičeva.
Razloži nam še, da so se pri obstoječi muzejski postavitvi odločili za prikaz stanja 'in situ', torej izčiščene jetniške celice, kakršne so bile med vojno, ki skupaj z restavriranimi grafiti po stenah nazorno prikažejo hlad in grozo, ki so jo občutili obsojeni na smrt. To jim je vsekakor uspelo, ugotavljamo med ogledom muzeja, med katerim se iz zvočnika sliši naštevanje imen usmrčenih talcev (Suita Begunjskih talcev, avtorja Slavka Avsenika ml.), na zaščitnih steklenih ploščah pa se lepo vidijo presunljive preslikave napisov v zidovih, s katerimi so se pred smrtjo obsojenci poslavljali od svojih najdražjih in svojih življenj. Vendar pa je razvoj po restavraciji grafitov in obnovi muzeja zastal.
11.000 obiskovalcev je bilo nekoč v enem mesecu, zdaj pa komaj 600 na leto.
»Dobro bi bilo, če bi država za nadaljevanje dela zagotovila kustosa in denar, da bi se načrti uresničili,« je prepričana tudi Verena Štekar Vidic.
Z ministrstva za kulturo, kamor smo vprašali, kako komentirajo navedbe ZB NOB Radovljica in ali bo ministrstvo podprlo konkretne predloge združenja in MRO, se nam še niso odzvali.
