RAZSTAVA
Muzejski predmeti v dobrih rokah
Na razstavi o konservatorstvu več kot 100 predmetov iz različnih zgodovinskih obdobij.
Odpri galerijo
Materiali za restavriranje majolik
LJUBLJANA – V Narodnem muzeju Slovenije (NMS) na Metelkovi v Ljubljani so v četrtek odprli razstavo ob 60-letnici oddelka za konserviranje in restavriranje ter jo naslovili V dobrih rokah. V najstarejši organizacijski enoti za konservatorsko-restavratorsko obdelavo muzejskega gradiva v Sloveniji so se oblikovali temelji sodobnega muzejskega konservatorstva-restavratorstva na Slovenskem. Delovanje oddelka je ključnega pomena za fizično ohranjanje premične kulturne dediščine od prazgodovine do sodobnosti.
»Delo muzejskih konservatorjev-restavratorjev je širši javnosti precej neznano,« smo lahko slišali na predstavitvi razstave, ki jo spremlja bogat katalog. »Z razstavo v NMS predstavljamo bogato zgodovino konserviranja-restavriranja muzejskega gradiva in tudi kritično ovrednotenje nekaterih preteklih posegov.«
Direktorica Narodnega muzeja Slovenije mag. Barbara Ravnik je poudarila poseben pomen dela avtorjev: »Ni muzejske razstave, pri kateri konservatorji-restavratorji ne sodelujejo, njihovo delo z avtentičnimi predmeti je v tem pogledu neprecenljivo. To, da iz vsega dela zraste tudi lastna razstava, pa je zagotovo še korak naprej in dodaten izziv.«
Na razstavi je na ogled več kot 100 predmetov iz različnih zgodovinskih obdobij – od najstarejših iz 5. stoletja pred našim štetjem do sodobnih iz 80. let minulega stoletja. Kot je povedala mag. Nataša Nemeček, avtorica koncepta in koordinatorica razstave, so pri snovanju razstave sodelovali vsi zaposleni na oddelku za konserviranje in restavriranje, saj je vsak avtor strokovnjak za določeno področje.
Soavtorica dr. Eva Menart je opozorila na interaktivne elemente na razstavi: rentgensko radiografijo, stereomikroskop, različne tipe keramike na otip itn.
Začetek konserviranja in restavriranja muzejskega gradiva na Slovenskem sega v leto 1880, ko je bil za prvega preparatorja v Kranjskem deželnem muzeju Rudolfinum imenovan Ferdinand Schulz. Z začetka 20. stoletja, natančneje iz leta 1905, izhaja najzgodnejši opis konservatorsko-restavratorskih postopkov muzejskega gradiva na Slovenskem. V tem letu so potekala arheološka izkopavanja, ki jih je vodil kustos Deželnega muzeja Walter Schmid.
Izkopavanja so podrobno spremljali tedanji časniki in tako lahko v lokalnem časopisu Gorenjec zasledimo opis konserviranja najdb po dveh tedaj uveljavljenih postopkih. Oba postopka – Blellov in Kreftingov – sta natančno opisana v priročniku, ki ga je leta 1898 napisal Friedrich Rathgen. Preparator in asistent Ferdinand Schulz se je leta 1909 po dolgoletnem službovanju v muzeju upokojil, njegovo mesto pa je prevzel Fran Dobovšek, a je leta 1915 umrl na bojišču v Bosni. Med obema vojnama sta v muzeju za obdelovanje gradiva skrbela preparator za prirodoslovno gradivo Viktor Herfort (od leta 1917) in slikar Fran Tratnik (od leta 1926) za restavriranje obsežne galerije slik in kipov.
Po koncu druge svetovne vojne je bilo gradivo v NMS v izjemno slabem stanju. Leta 1943 so namreč zbirke zaradi možnosti letalskih napadov shranili v vlažne kletne prostore muzeja. Še posebno je po ogroženosti izstopalo arheološko gradivo, saj so tudi starejši predmeti, ki so bili že preparirani, utrpeli veliko škode.
Šele po prihodu inženirke kemije Nade Sedlar leta 1958 je konserviranje-restavriranje dobilo trdnejše, bolj znanstvene temelje. Laboratorij za konservacijo kovin je pod njenim vodstvom začel delati sredi julija 1958, kot samostojna organizacijska enota NMS pa je bil leta 1959 ustanovljen oddelek za konservacijo. Na podlagi izpopolnjevanja se je osredotočila na vpeljavo sodobnejših metod in materialov, ki so od 50. let 20. stoletja precej spremenili dotedanje delo konservatorjev in preparatorjev. Oddelek se je sčasoma kadrovsko okrepil, vendar so bili do leta 1981 na njem zaposleni zgolj štirje sodelavci. Ob pripravah na razstavo Umetnost alpskih Ilirov in Venetov (1962) je Sedlarjeva uporabila znanje, ki ga je pridobila na izpopolnjevanju v Mainzu. Prazgodovinske situle in kotličke so restavrirali tako, da so jim po sistemu iz Mainza izdelali ogrodje in vanj pritrdili fragmente.
Na oddelku za konserviranje in restavriranje NMS je danes zaposlenih 10 restavratorjev, ki skrbijo za okoli 270.000 enot gradiva. To je največji oddelek za konserviranje-restavriranje muzejskega gradiva na Slovenskem. Restavratorji so specializirani za posamezna področja, ki so v grobem razdeljena na arheološko in kulturnozgodovinsko gradivo.
Restavrirana keramika
»Delo muzejskih konservatorjev-restavratorjev je širši javnosti precej neznano,« smo lahko slišali na predstavitvi razstave, ki jo spremlja bogat katalog. »Z razstavo v NMS predstavljamo bogato zgodovino konserviranja-restavriranja muzejskega gradiva in tudi kritično ovrednotenje nekaterih preteklih posegov.«
V muzeju so shranili stare materiale.
Direktorica Narodnega muzeja Slovenije mag. Barbara Ravnik je poudarila poseben pomen dela avtorjev: »Ni muzejske razstave, pri kateri konservatorji-restavratorji ne sodelujejo, njihovo delo z avtentičnimi predmeti je v tem pogledu neprecenljivo. To, da iz vsega dela zraste tudi lastna razstava, pa je zagotovo še korak naprej in dodaten izziv.«
Situli in bronasti posodi
Na razstavi je na ogled več kot 100 predmetov iz različnih zgodovinskih obdobij – od najstarejših iz 5. stoletja pred našim štetjem do sodobnih iz 80. let minulega stoletja. Kot je povedala mag. Nataša Nemeček, avtorica koncepta in koordinatorica razstave, so pri snovanju razstave sodelovali vsi zaposleni na oddelku za konserviranje in restavriranje, saj je vsak avtor strokovnjak za določeno področje.
Pri delu uporabljajo tudi mikroskop. Fotografije: Primož Hieng
Soavtorica dr. Eva Menart je opozorila na interaktivne elemente na razstavi: rentgensko radiografijo, stereomikroskop, različne tipe keramike na otip itn.
Začetek konserviranja in restavriranja muzejskega gradiva na Slovenskem sega v leto 1880, ko je bil za prvega preparatorja v Kranjskem deželnem muzeju Rudolfinum imenovan Ferdinand Schulz. Z začetka 20. stoletja, natančneje iz leta 1905, izhaja najzgodnejši opis konservatorsko-restavratorskih postopkov muzejskega gradiva na Slovenskem. V tem letu so potekala arheološka izkopavanja, ki jih je vodil kustos Deželnega muzeja Walter Schmid.
1880. leta so na Slovenskem začeli restavrirati muzejsko gradivo.
Izkopavanja so podrobno spremljali tedanji časniki in tako lahko v lokalnem časopisu Gorenjec zasledimo opis konserviranja najdb po dveh tedaj uveljavljenih postopkih. Oba postopka – Blellov in Kreftingov – sta natančno opisana v priročniku, ki ga je leta 1898 napisal Friedrich Rathgen. Preparator in asistent Ferdinand Schulz se je leta 1909 po dolgoletnem službovanju v muzeju upokojil, njegovo mesto pa je prevzel Fran Dobovšek, a je leta 1915 umrl na bojišču v Bosni. Med obema vojnama sta v muzeju za obdelovanje gradiva skrbela preparator za prirodoslovno gradivo Viktor Herfort (od leta 1917) in slikar Fran Tratnik (od leta 1926) za restavriranje obsežne galerije slik in kipov.
Miran Pflaum se ukvarja s kopiranjem predmetov.
Po koncu druge svetovne vojne je bilo gradivo v NMS v izjemno slabem stanju. Leta 1943 so namreč zbirke zaradi možnosti letalskih napadov shranili v vlažne kletne prostore muzeja. Še posebno je po ogroženosti izstopalo arheološko gradivo, saj so tudi starejši predmeti, ki so bili že preparirani, utrpeli veliko škode.
Materiali za restavriranje majolik
Šele po prihodu inženirke kemije Nade Sedlar leta 1958 je konserviranje-restavriranje dobilo trdnejše, bolj znanstvene temelje. Laboratorij za konservacijo kovin je pod njenim vodstvom začel delati sredi julija 1958, kot samostojna organizacijska enota NMS pa je bil leta 1959 ustanovljen oddelek za konservacijo. Na podlagi izpopolnjevanja se je osredotočila na vpeljavo sodobnejših metod in materialov, ki so od 50. let 20. stoletja precej spremenili dotedanje delo konservatorjev in preparatorjev. Oddelek se je sčasoma kadrovsko okrepil, vendar so bili do leta 1981 na njem zaposleni zgolj štirje sodelavci. Ob pripravah na razstavo Umetnost alpskih Ilirov in Venetov (1962) je Sedlarjeva uporabila znanje, ki ga je pridobila na izpopolnjevanju v Mainzu. Prazgodovinske situle in kotličke so restavrirali tako, da so jim po sistemu iz Mainza izdelali ogrodje in vanj pritrdili fragmente.
Na oddelku za konserviranje in restavriranje NMS je danes zaposlenih 10 restavratorjev, ki skrbijo za okoli 270.000 enot gradiva. To je največji oddelek za konserviranje-restavriranje muzejskega gradiva na Slovenskem. Restavratorji so specializirani za posamezna področja, ki so v grobem razdeljena na arheološko in kulturnozgodovinsko gradivo.
