Na Bledu igral kralju Aleksandru (FOTO)
Kulturno in prosvetno delo je posebno v Predgradu, obcestni vasi na sredini poti med Kočevjem in Črnomljem, od nekdaj močno razgibano. Svojčas je vaško kulturno-umetniško društvo združevalo dramsko sekcijo, folklorno skupino in pevski zbor. Za razvitost je imela veliko zaslug Metka Štaudohar, ki je okoli sebe zbrala učenja in nastopov željne mladinke in mladince.
Starejši Predgrajci se še spominjajo otroških let, ko so jim starši le dovolili – potem ko so nekaj dni ali kar mesecev nabirali tako imenovane točke pridnosti, denimo za učni uspeh, spoštovanje učiteljev in sovaščanov, pomoč pri delu na domu –, da v večernih urah zavijejo v dvorano kulturnega doma, ki takrat še ni imela elektrike.
Nikdar ne bodo pozabili, kako so denimo priučeni igralci imenitno odigrali Jurčičevega Desetega brata. Pogosto so zavili tudi v okoliške vasi. Ko se je spustila zavesa, so v ljudskih nošah Poljanske doline zaplesali predgrajsko kolo, ki ga znajo še danes, in zraven zapeli. Bila so to 60. leta prejšnjega stoletja, ko je pevski zbor vodil požrtvovalni Jožef Šmalcelj. Pet ali šest let pred smrtjo je priredil pevski koncert s sodobnimi umetnimi narodnimi pesmimi. Njemu v spomin so člani Kulturno-športnega društva Predgrad leta 2014 na njegovi hiši sredi vasi postavili spominsko ploščo.
Glasba pomlajuje
»Dedka se ne spomnim, saj se je poslovil, ko sem bil še zelo majhen. A je za njim ostala velika sled, ki smo se je začeli zavedati šele pred leti,« je konec prejšnjega meseca povedal Alojz Šmalcelj. »Po dveletni prekinitvi smo se tokrat osmič zbrali, da bi se spomnili sovaščana, ki je bil mali kmet in trgovec, prve denarje je zaslužil kot kovač,« pa je ob izteku Šmalcljevih dnevov povedala predsednica KŠD Predgrad Jožica Matkovič. Jožef Šmalcelj (1878–1964) je budno spremljal kroniko svoje ljubljene doline. Bil je vsestransko nadarjen umetnik, režiser, dirigent, kapelnik, gasilec, pevovodja, skladatelj, pesnik, pisatelj in učitelj glasbenih veščin. »Ob odprtju spominske plošče smo na ogled postavili kopije originalov njegovih 21 pesmi, tako notnih zapisov kot besedil v rokopisu. Še danes najdem kakšen kos papirja in na njem note ali pesmi, ki jih je dedi pisal med obema vojnama,« nadaljuje Alojz, ki je bil tudi predsednik predgrajskega društva, in še, da grajski pevci že nekaj let prepevajo dve dedkovi pesmi, Poljansko dolino in Gasilsko himno.
6 otrok je imel.
Jožef je večino življenja preživel v rojstnem kraju, z izjemo 12 let, kolikor je bil vsega skupaj v Ameriki. Čez lužo, kamor je prvič odšel že leta 1904 in nato še dvakrat, ga je popeljala želja po potovanjih. Želel je videti čim več sveta, se kaj naučiti pa seveda tudi kaj zaslužiti. V Clevelandu je ustanovil tamburaški zbor. Slovenski fantje in možje so ga toplo sprejeli, z njimi je organiziral godbo na pihala, bil je organist in vodja dvoglasnega ženskega in mešanega pevskega zbora. Še bolj ustvarjalen je bil po dokončni vrnitvi iz ZDA, leta 1923. Kulturo je zajemal z največjo žlico. »Oče mi je pokazal porumeneli kos papirja, na katerega je dedi zapisal, da se ves čas drži glasbe, ki, tako kot pesem, humor in dobro vino, človeka najbolj pomlajuje. Znal je igrati na več inštrumentov, enako kot tudi njegovih šest otrok, rojenih med letoma 1910 in 1926. Na splošno je znal pritegniti mulariji, in sicer tako, da jih je za pridnost pri uku nagrajeval z domačimi hruškami,« je Alojzu pripovedoval oče, ki je bil del družinskega ansambla.
Ob spremljavi sinov in hčera
Prvi nastop je imel v Peričini gostilni v Predgradu, kjer je takrat 43-letni Jožef igral na bas, sinova, 11-letni Jože in 7-letni Peter, violino, 9-letna hči Cika pa bugarijo. Tudi kasneje so najpogosteje nastopali v tej zasedbi, občasno pa sta kakšnega od njih zamenjala ali pa se skupini pridružila še hči Marija in sin Emil. Igrali so po različnih poljanskih vaseh, gostovali pa tudi v Ljubljani, Novem mestu, Karlovcu in Zagrebu. Etnologinja Marija Makarovič je v knjigi o Predgradu zapisala, da so okoli leta 1922, ko je prišel kralj Aleksandar na Bled, tam poleg očeta Jožefa igrali še sinova in hčerki.
Poljanska folklora je skupaj s tamburaši iz Adlešičev leta 2008 plesala na Dunaju, in sicer na kraju, kjer so sto let prej njihovi predniki z množico drugih kulturnikov iz monarhije počastili 60. rojstni dan cesarja Franc Jožefa. Štirinajst let pozneje je Šmalcljev Jožef godel kralju.
»Vladarjem prejšnje in zdajšnje, samostojne države sicer nismo plesali in prepevali, se pa je v tem času razvilo prijateljstvo med narodi s tega območja. In naj se nadaljuje,« je še dejala Matkovičeva. V kulturnem programu so nastopili člani pevske skupine Grajski pevci pod vodstvom Katarine Kapš, na harmoniki jih je spremljal Toni Verderber, ljudski pevki Anka Štefančič in Tina Tomažič iz Sinjega Vrha, harmonikarica Klavdija Kapš ter del otroške folklorne skupine iz Dragatuša.
