IDEJA ZA IZLET
Na Bogenšperku so pokrili grajsko dvorišče
Čarobni renesančni grad obišče že 35.000 ljudi na leto; njegov najslavnejši stanovalec je bil Janez Vajkard Valvasor.
Odpri galerijo
Grad Bogenšperk od sonca obsijan.
Leta sem omahoval, da bi obiskal grad Bogenšperk, ki je od prestolnice Ljubljane oddaljen pičlih 46 kilometrov, če se zapeljemo ob Savi skozi Litijo in prek Kostrevnice na vrh. Ali 52 kilometrov, če se odločimo za pot po dolenjski avtocesti do Ivančne Gorice prek Šentvida pri Stični in naprej po dolini reke Temenice. Druga pot je nekoliko udobnejša, po obeh prispemo v 40 oz. 50 minutah.
Gre za renesančni biser kvadrataste oblike z okroglimi stolpi. Po zadnjem umrlem članu rodbine Wagen ga je leta 1672 kupil in obnovil Janez Vajkard Valvasor. Naš znameniti polihistor je v njem uredil knjižnico in grafično delavnico, po letih bivanja v njem pa se ob izdaji knjige Slava vojvodine Kranjske tako zadolžil, da je moral prodati knjižnico in slednjič celo grad. Potem se je zamenjalo več lastnikov, med vojno je bil Bogenšperk izropan, po njej je bila v njem nekaj časa bolnišnica, nato so tam živeli jezuiti. Oblast ga je za spomenik državnega pomena prepoznala leta 1972, ko se je začela temeljita prenova.
Danes je v njem muzej z razstavljenim starim pohištvom, galerijo in krčmo ter poročno dvorano in kapelo.
Sprehod po tamkajšnjih hodnikih z vodnikom je naravnost čaroben: temna lesena vrata, skrivnostni ozek hodnik in ozke, lesene stopnice v gornje nadstropje dajejo vtis, da smo se preselili nekam v 17. stoletje. Če grad obiščemo za vikend, nas bodo na vratih pričakali hlapca s pripasanim mečem in puško, pa morda tudi krčmar, ki nam bo ponudil krepčilo.
Kot nam je povedal zgodovinar in kustos v muzeju Jernej Kotar, grad na leto obišče skupno 35.000 ljudi, od tega muzej in razstave 10.000. Na dvorišču ali v sobani izvedejo po ducat koncertov. Trenutno prenavljajo prvo nadstropje, kjer bo tudi galerija, Kotar pove, da načrtujejo po šest razstav na leto.
Zaradi dežja so morali odpovedati že marsikatero prireditev na dvorišču, grad namreč ni velik in v njem ni velikih soban, kamor bi v primeru slabega vremena lahko prestavili večjo prireditev. Zato so se odločili za platneno tendo čez dvorišče, ki pa žal zapira pogled na prelepe arkade. Resda jo trije delavci v manj kot pol ure zvijejo in odprejo pogled, a na ta način se težko prilagajajo vremenu. Oni dan je sijalo sonce, a mi smo skozi glavna vrata stopil v grajsko dvorišče – v šotor. Čuden občutek.
Direktor zavoda Peter Avbelj je povedal, da je bil to kompromis med sredstvi, ki so bila na voljo, strogimi zahtevami spomeniškega varstva ter zamislijo arhitektov. A danes, v času avtomatizacije, bi si grad Bogenšperk zaslužil tendo z avtomatskim navijanjem s pritiskom na gumb. Mali elektromotorji velikosti za dlan debele knjige na jeklenih stebrih resnično ne bi bili moteči. Platnena streha je sicer stala 25.000 evrov.
Srečali smo zeliščarko Jožico Bajc Pivec iz bližnjega zaselka Vrata, v vlogi enega od hlapcev pa Matjaža Anžurja, ki kot Volk Turjaški vari zeliščno pivo, kakršnega naj bi delali Praslovani – brez hmelja, ampak z zelišči, tudi pelinom. Poskusili smo pivo, in bilo je izvrstno. Krčmar Mitja Zadravec je ponudil okusno zelenjavno juho z zelišči in pečenko.
Gre za renesančni biser kvadrataste oblike z okroglimi stolpi. Po zadnjem umrlem članu rodbine Wagen ga je leta 1672 kupil in obnovil Janez Vajkard Valvasor. Naš znameniti polihistor je v njem uredil knjižnico in grafično delavnico, po letih bivanja v njem pa se ob izdaji knjige Slava vojvodine Kranjske tako zadolžil, da je moral prodati knjižnico in slednjič celo grad. Potem se je zamenjalo več lastnikov, med vojno je bil Bogenšperk izropan, po njej je bila v njem nekaj časa bolnišnica, nato so tam živeli jezuiti. Oblast ga je za spomenik državnega pomena prepoznala leta 1972, ko se je začela temeljita prenova.
Trenutno prenavljajo prvo nadstropje gradu, kjer bo tudi galerija.
Danes je v njem muzej z razstavljenim starim pohištvom, galerijo in krčmo ter poročno dvorano in kapelo.
Na grajskih vratih so nas pričakali hlapca Matija Poredoš in Matjaž Anžur ter krčmar Mitja Zadravec
Kot nam je povedal zgodovinar in kustos v muzeju Jernej Kotar, grad na leto obišče skupno 35.000 ljudi, od tega muzej in razstave 10.000. Na dvorišču ali v sobani izvedejo po ducat koncertov. Trenutno prenavljajo prvo nadstropje, kjer bo tudi galerija, Kotar pove, da načrtujejo po šest razstav na leto.
Obnovljena nekdanja knjižnica je poročna dvorana.
Zaradi dežja so morali odpovedati že marsikatero prireditev na dvorišču, grad namreč ni velik in v njem ni velikih soban, kamor bi v primeru slabega vremena lahko prestavili večjo prireditev. Zato so se odločili za platneno tendo čez dvorišče, ki pa žal zapira pogled na prelepe arkade. Resda jo trije delavci v manj kot pol ure zvijejo in odprejo pogled, a na ta način se težko prilagajajo vremenu. Oni dan je sijalo sonce, a mi smo skozi glavna vrata stopil v grajsko dvorišče – v šotor. Čuden občutek.
Tenda varuje obiskovalce pred dežjem, a zakriva pogled na arkade. FOTOGRAFIJE: Jaroslav Jankovič
Srečali smo zeliščarko Jožico Bajc Pivec iz bližnjega zaselka Vrata, v vlogi enega od hlapcev pa Matjaža Anžurja, ki kot Volk Turjaški vari zeliščno pivo, kakršnega naj bi delali Praslovani – brez hmelja, ampak z zelišči, tudi pelinom. Poskusili smo pivo, in bilo je izvrstno. Krčmar Mitja Zadravec je ponudil okusno zelenjavno juho z zelišči in pečenko.
