MOJ CAMINO, VSE JE POT
Na Caminu se je poslovila od moža
Mojca Kepic je sama prehodila Jakobovo pot po Španiji in napisala knjigo Moj Camino, vse je pot.
Odpri galerijo
Izkušnjo s poti je zapisala v knjigi. FOTOGRAFIJE: OSEBNI ARHIV
Mojca Kepic, rojena 1975., je otroštvo preživela na Pšati pri Cerkljah na Gorenjskem. Ima tri odrasle otroke. Uspešno je zaključila izobraževanja na ekonomski fakulteti, fakulteti za socialno delo in pedagoški fakulteti. Vrsto let je sanjala o svojem vrtcu. Vztrajnost in vera v cilj sta jo leta 2015 nagradili s podjetjem v Cerkljah. Danes je vodja in vzgojiteljica v zasebnem vrtcu Kepica Mojca.
Na pot se je napotila junija 2019 in hodila 30 dni, vsak dan po 30 kilometrov brez dneva počitka. Mojca pove, da se je morala podati v samoto, stran od vrveža in pretiranih dnevnih obveznosti; nekam, kjer se bo v miru poslovila od pokojnega moža. Poudari, da je šla iskat notranji mir, po tragediji doma se je nanjo zgrnila teža občutkov krivde, nerazumevanja, žalosti, jeze in solz.
Jakobova pot v mednarodnih vodah sliši na ime El Camino. Je starodavna romarska pot do mesta Santiago de Compostela na severozahodu Španije. Od leta 1985 je El Camino vključen na Unescov seznam svetovne dediščine in privlači ljudi z vsega sveta. El Camino po špansko pomeni pot, Santiago pa je španska različica imena Jakob, kar bi po slovensko prevedli kot pot svetega Jakoba. Pot usmerjajo jakobove školjke ali rumene puščice vseh vrst in oblik. Nameščene so na drevesa, pločnike, škarpe, smerokaze, prometne znake, kamnite trapeze, skale, zidovje.
O svoji poti je Mojca napisala tudi knjigo: »Naslov knjige Moj Camino, vse je pot je zato, ker ima vsak popotnik svoj Camino, svoje trpljenje, svoj namen, svojo pot in na koncu poti svoj rezultat, odrešenje, veselje, radost, solze, spremembo na sebi, pozabo, odpuščanje. In ta Camino je bil samo moj. Drugi del naslova pa povzema mojo pot skozi življenje, preizkušnje, vero, posel, gradnjo vrtca, bolečino, solze, partnerstvo, starševstvo, bolezen.«
Na 374 straneh je izpostavila 30 spoznanj. »V pisanje sem vključila popotnike z vsega sveta, ki so mi prišli na pot v pravem trenutku. Hvaležna sem za vse Camino osebe, ki so mi pomagale, me usmerjale, informirale, postale Camino prijatelji, mi zaupale svoje zgodbe in se družile z menoj v hostlih oziroma alberguejih, po špansko.«
Mojca izpostavi dva cilja: »Prvotni cilj je osebni, da doživim pot kot zdravilno terapijo, prebolim stisko in najdem notranji mir. To mi je omogočila neposredna in fizično zahtevna pot s pretežkim nahrbtnikom, ob razmišljanju, v solzah, pisanju, samotni hoji, odpuščanju, obujanju spominov in z žulji. Toda z vsakim novim kilometrom, ki ga narediš, kljub ves čas prisotnim bolečinam, bolj zaupaš vase, želja priti na cilj pa postaja čedalje močnejša. Drugotni cilj pa je skozi knjigo nagovoriti bralce s 100 predlogi za moralno življenje. Vsak zapis izhaja iz mojega konkretnega življenjskega primera, kar pomeni, da osebna spoznanja usmerjam k bralcu.«
Pravi, da je na cilj dospela bolj ponižna, vztrajna, odločna, pozitivna, notranje svobodna, blagoslovljena, notranje mirna in bolj usmerjena v prihodnost. Knjigo je pisala 30 noči v času koronavirusa, ko je bil zaprt tudi njen vrtec. Izdala jo je v samozaložbi. Preden je knjiga našla pot med bralce, je bila julija lani blagoslovljena v Izoli, v družinsko-skavtskem vzdušju. V njej je veliko poti vere, zato je čutila, da je začetna etapa knjige prav blagoslov.
Našla notranji mir
Na pot se je napotila junija 2019 in hodila 30 dni, vsak dan po 30 kilometrov brez dneva počitka. Mojca pove, da se je morala podati v samoto, stran od vrveža in pretiranih dnevnih obveznosti; nekam, kjer se bo v miru poslovila od pokojnega moža. Poudari, da je šla iskat notranji mir, po tragediji doma se je nanjo zgrnila teža občutkov krivde, nerazumevanja, žalosti, jeze in solz.
Jakobova pot v mednarodnih vodah sliši na ime El Camino. Je starodavna romarska pot do mesta Santiago de Compostela na severozahodu Španije. Od leta 1985 je El Camino vključen na Unescov seznam svetovne dediščine in privlači ljudi z vsega sveta. El Camino po špansko pomeni pot, Santiago pa je španska različica imena Jakob, kar bi po slovensko prevedli kot pot svetega Jakoba. Pot usmerjajo jakobove školjke ali rumene puščice vseh vrst in oblik. Nameščene so na drevesa, pločnike, škarpe, smerokaze, prometne znake, kamnite trapeze, skale, zidovje.
Še 787 kilometrov do cilja
Na 374 straneh je izpostavila 30 spoznanj. »V pisanje sem vključila popotnike z vsega sveta, ki so mi prišli na pot v pravem trenutku. Hvaležna sem za vse Camino osebe, ki so mi pomagale, me usmerjale, informirale, postale Camino prijatelji, mi zaupale svoje zgodbe in se družile z menoj v hostlih oziroma alberguejih, po špansko.«
Pisala 30 noči
Mojca izpostavi dva cilja: »Prvotni cilj je osebni, da doživim pot kot zdravilno terapijo, prebolim stisko in najdem notranji mir. To mi je omogočila neposredna in fizično zahtevna pot s pretežkim nahrbtnikom, ob razmišljanju, v solzah, pisanju, samotni hoji, odpuščanju, obujanju spominov in z žulji. Toda z vsakim novim kilometrom, ki ga narediš, kljub ves čas prisotnim bolečinam, bolj zaupaš vase, želja priti na cilj pa postaja čedalje močnejša. Drugotni cilj pa je skozi knjigo nagovoriti bralce s 100 predlogi za moralno življenje. Vsak zapis izhaja iz mojega konkretnega življenjskega primera, kar pomeni, da osebna spoznanja usmerjam k bralcu.«
Napoveduje že novo knjigo Moj slovenski Camino, pot vzgoje iz vrtca domov.
Pravi, da je na cilj dospela bolj ponižna, vztrajna, odločna, pozitivna, notranje svobodna, blagoslovljena, notranje mirna in bolj usmerjena v prihodnost. Knjigo je pisala 30 noči v času koronavirusa, ko je bil zaprt tudi njen vrtec. Izdala jo je v samozaložbi. Preden je knjiga našla pot med bralce, je bila julija lani blagoslovljena v Izoli, v družinsko-skavtskem vzdušju. V njej je veliko poti vere, zato je čutila, da je začetna etapa knjige prav blagoslov.
