Na Dolenjskem dvesto žganjic iz devetih držav (FOTO)
Dež ni oviral tistih, ki so se konec tedna odpravili do Lavričeve koče nad Šentvidom pri Stični, kamor se je poleg dvesto žganjic iz devetih držav steklo še nekaj sto poznavalcev, izdelovalcev in ljubiteljev te krepke kapljice. Zakaj? Ker je v koči, ki je v tem delu Dolenjske nadvse priljubljena izletniška točka, Društvo ljubiteljev domače žganjekuhe pripravilo 1. mednarodni festival žganih pijač, sočasno pa je v Lavričevi koči potekala še salamijada, in sicer tretja po vrsti. A o salamah morda kdaj drugič, tokrat smo se osredotočili na tekoče dogajanje.
»Džin, vinjak, sliva, sadjevec, dolenjski tepkovec,« je le nekatere od zbranih pijač naštel Klemen Bizjak, predsednik Društva ljubiteljev domače žganjekuhe. Kot je pojasnil, se je ideja za ustanovitev društva porodila med druženjem v spletni skupini, kjer je zbranih okoli 3600 ljubiteljev kuhanja žganja. »Lani aprila smo ustanovili društvo, v katerem je zdaj 60 članov, imamo pa različne poklice – med nami so vojaki, predavatelji, profesorji, podjetniki in podobno.« Vsem je skupno to, da so tesno povezani z ustvarjanjem domačih žganjic.
Zlati džini
In zakaj se pretežno moški v sodobnem času lotevajo snovanja džinov po svojem okusu? »Do tega je prišlo povsem po naključju. Ko sem bil službeno v Latviji, nikjer nisem mogel kupiti kraft džina. Nato sem se vrnil domov in se kot ljubitelj te pijače lotil priprave svojega,« je povedal Bojan Lunežnik, ki z ženo Lidijo vodi mariborsko destilarno Svarog. Snovanja džina se je lotil tako skrbno, da je osvojil medalje na domačem festivalu Gin & Brin, lani je na tekmovanju v Londonu osvojil zlato, odlično pa se je odrezal tudi na ocenjevanju v Kaliforniji.
Odlično ocenjene džine pripravlja tudi Jernej Horvat iz destilarne Beyond Mura Destilery. Kako se je začela njegova zgodba? »Po izobrazbi sem doktor biotehnologije, zato dobro poznam postopek, ki pripelje do džina. Odločil sem se, da tudi sam pripravim svoj džin, in zdaj imam že dve leti destilarno,« je pojasnil sogovornik, ki je po rodu iz Murske Sobote, živi pa v Domžalah, kjer nastajajo njegovi džini. Trenutno so tu trije okusi: prvi je džin #1, nato načišen (kar pomeni drugačen), zatem še džin indašnje (ime izhaja iz besede nekdanje, ta pa nakazuje na postopek priprave džina old tom, ki je obstajal, še preden so začeli v destilarnah izdelovati džin london dry). Tudi džini iz nove destilarne so se na tekmovanjih, ki so se odvila v tujini in domovini, že odlično odrezali.
S Krasa sta se nad dolenjsko pokrajino povzpela Katja Gabrijelčič in Jure Krstan, ki strastno sodelujeta pri organizaciji znanega festivala Gin Brin v Dutovljah – ta bo letos takrat, ko se bo junij prevesil v julij. »Svojega džina nimamo, imamo pa posamezne destilate, iz katerih si lahko namešate svoj džin,« sta pojasnila sogovornika, pred katerima so bile razporejene steklenice z napisi, ki so omenjali pomaranče, brin, angeliko, bezeg, koriander in še kaj.
Kulturna in naravna dediščina
Da ne bo pomote: v Lavričevi koči niso bili zgolj džini, ampak tudi druge žganjice. Denimo Žganje iz Rožc, ki ga v zaselku Rožce pri Podsredi na Kozjanskem vodita Laura Luše in Benjamin Kozole. S seboj sta tokrat prinesla šestnajst različnih okusov žganjic, ki so se razpele od banane prek maline, muškata pa vse do konoplje, tu je bil celo murvin liker, posebnost te žganjekuhe prikupnega imena.
»Žganjekuha je naša kulturna, in – kot sama pravim – tudi naravna dediščina. Nekaj časa smo jo zanemarjali, a zdaj je čas za njeno obujanje. Največja težava pri žganjekuhi je nekonsistenca; destilaterji morajo najti svoj slog in vztrajati pri njem; če jim bo to uspelo, bodo zagotovo našli svoj prostor na trgu in pri ljubiteljih žganih pijač,« je na predavanju, ki je bil del premiernega festivala ljubitelje žganjekuhe, med drugim omenila poznavalka svetovnih žganj Majda Debevc.
Kot zapisano, se je v tekmovalnem delu pomerilo več kot 200 vzorcev žganih pijač iz devetih držav. Poleg slovenskih so bili tu še primerki iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Makedonije, Črne gore, Madžarske, Romunije in Italije.
Če vas zanima, kdo je bil najboljši, povemo še to: najboljšo slivovko je proizvedel Ljubiša Ljubojevič, ki je bil najboljši tudi v kategorijah destilat marelice in destilat kutine. Najboljšo viljamovko je naredil Ivica Tunjič, najboljši tropinovec Tadej Kavalič, najboljši vinjak Boštjan Gabor, najboljši destilat grozdja Jožef Pulai, najboljši drugi destilat (s paradižnikom) Lajči Penhofer. Najboljši liker (in ta je bil medeni) je po mnenju ocenjevalcev pripravil Blaž Sobočan, najboljši džin pa Jurij Klakočar, ki je osvojil tudi naslov prvak festivala.
