Na hrvaški Sveti Gori še darujejo slovenske maše

OSILNICA – Na oktobrsko soboto smo se z agencijo Quo Vadis iz Ljubljane, ki nas večkrat popelje k po krivem zapostavljenim krajem in znamenitostim, podali v Gorski kotar in naprej čez Osilnico na nekdaj zaprti del Kočevske. Sicer ne predolga pot je kar zajeten zalogaj za jesensko romanje, ko se dan že občutno skrajša. Za sledenje programu je skrbela vodnica Andreja Martinčič, za dušne blagre pater Franci Seničar.

Iz Ljubljane smo se podali z vremensko napovedjo, da nas bo močil dež. Med vožnjo čez Unec in Cerknico do prvega postanka v Starem trgu pri Ložu nam je pater Seničar – pred več kot štirimi desetletji je pri kamniških frančiškanih vzgajal zdajšnjega ljubljanskega nadškofa metropolita Stanislava Zoreta – postregel z lepimi mislimi o jutru, ki je obet dobrega dne. V podkrepitev izrečenemu so izmoljene molitve čudežno vplivale na oblake: čeprav so nam ves dan grozili, da se ulijejo, se je iz njih usulo šele zvečer po našem zadnjem postanku pri goteniški obcestni kapeli.


Podali smo se v kraje Petra Klepca. Kot se za legendo spodobi, mu rojstvo pripisujejo dolinarji v Osilnici, gorjanci pa v Malem Lugu. Poznavalec Gorskega kotarja in Osilniške doline Marko Smole je omenil, da ima legenda o junaku, ki je pometal s Turki, najbrž še mnogo starejše mitološko poreklo. Ena izmed romark nas je obogatila s pesmijo, ki govori, da Peter Klepec sedi na Sveti Gori, in medtem ko si umazane noge namaka v Kolpi, si z rokami odganja mušice.

K svetišču po stopnišču

Na Hrvaškem smo se za Prezidom spustili mimo Kraljevega hriba skozi Prhce in se pred Malim Lugom podali strmo v breg na 975 metrov visoko Sveto Goro. Vrhov s takim imenom, včasih tudi v množinski obliki kot Svete gore, je na Slovenskem kar nekaj, vse pa zaznamujejo cerkve, posvečene Materi božji. Tako je tudi s to, za razlikovanje od soimenjakinj ji pridevajo gerovska, saj spada v župnijo Gerovo. Z vrha Svete Gore je jugozahodno lep pogled prav na vas Gerovo, stisnjeno pod vršaci v 582 metrov visoki globeli, na drugo stran pa na »le« 293 metrov nad morjem ležečo Osilnico, kjer je sedež po številu prebivalcev (manj kot 400) najmanjše slovenske občine.

K svetišču se nazadnje povzpnemo po mogočnem starem stopnišču. Nekoč, ko je še veljalo prepričanje, da je nekaj tem bolj vredno, kolikor težje je bilo doseženo, so se med molitvami vzpenjali na kolenih. Mariji so se prihajali priporočat tudi iz slovenskih krajev. Zato se je na prazničnih shodih na gerovski Sveti Gori od nekdaj slišala slovenska govorica in pele slovenske maše. In še vedno je tako!


Sprejel nas je Ivan Troha in ponosno povedal, da je gerovski župnik že polnih 33 let. V odgovor na vprašanje naše romarke, ali hrvaški škofje – drugače kot slovenski – ne premeščajo župnikov, se je le blago nasmehnil.

Pozneje je pri oltarju patru Seničarju med mašo stregel v slovenščini in slovenske pesmi pel še sam.

Potem ko nam je pred razhodom tudi podrobno predstavil kraje in zgodovino, nam je na vprašanje, od kod mu odlična slovenščina, ko je vendar vse šolanje opravil v hrvaščini, razkril: »Rojen sem v Prezidu, za izhodišče sem vzel domače narečje. Zborne slovenščine sem se pa največ naučil s poslušanjem slovenskega radia in z branjem knjig pa tudi pri babnopoljskem župniku, saj se odlično razumeva in sodelujeva.«

Ob shodih na Marijine praznike se na Sveti Gori ohranja lepa tradicija, da poleg hrvaških še vedno odpojejo vsaj eno slovensko mašo.

Sibirija pri Sibiriji

Babno Polje velja za slovensko, Parg pa za hrvaško Sibirijo, torej vas z najhujšim mrazom. Prav s Parga smo se po kačjih ridah spustili do nekdaj železarskega mesteca Čabra, narečno Čebra. Cesta po desnem hrvaškem bregu reke Čabranke nas je pripeljala v Plešce, z levega brega pa nas je na Slovenijo opominjala žičnata ograja.

Obiskani kraji so večini Slovencev zelo odročni in zato slabo poznani, čeprav smo z njimi zgodovinsko povezani. V zborniku Zamejska Hrvaška, ki je izšel pri ZRC SAZU, Brigita Gregorčič med drugim pove: »Območje občine Čabar je bilo od leta 1504 del župnije Gerovo, ki pa je spadalo pod pražupnijo Ribnica. (...) Do srede 17. stoletja je bilo območje del Kranjske, na kar še vedno, poleg imena vasi Kranjci južno od Prezida, spominjajo tamkajšnji priimki in narečje.«

V Plešcah smo se ustavili pred Palčavo šišo, ki jo je sredi 19. stoletja zgradila Čopova družina. Dokaz o enakopravnosti moža in žene, Ivana in Lenke, sta njuni leta 1856 nad kevdrom ločeno vsak na svojem kamnitem portalu z enako velikostjo vklesani imeni. Njuni potomci so v hiši in gospodarskem poslopju zbrali dragocenosti iz obmejnih krajev, kjer so se prepletali slovenski, hrvaški in nemškokočevarski vplivi. Na ogled postavljene opredmetene priče nas popeljejo med bogato kulturno izročilo ljudi v dolini in po hribih nad njo, ki jih, čeprav ločene z mejo, družijo »skupno poreklo, narečje, običaji, snovna in nesnovna dediščina«. Vsekakor vredno obiska, pa dovolj časa si vzemite, saj je hiša prepolna pozornosti vrednih velikih in majhnih posebnosti.


Dušo smo si privezovali kje drugje kot pri Kovaču v Osilnici, od tam smo čez Čačič in Borovec prispeli v Kočevsko Reko, kjer nas je belokranjsko blagi dušni pastir Jože Milčinovič obogatil še z zgodovino te župnije. Sredi 15. stoletja prvič omenjeno vas so ustanovili Slovenci, šele pozneje so se priselili in jo močno povečali nemški kmetje. Cerkev sv. Janeza Krstnika se omenja že leta 1480. Totalitarna oblast, ki je po drugi svetovni vojni vzpostavila zaprto območje, je v njem podrla vse cerkve, reško med prvimi 25. in 26. januarja 1954. Duhovniku je bil vstop na območje prepovedan, »celo kot civilna oseba ni smel priti na pogreb«. Na kraju nekdanje je samostojna Slovenija zgradila novo cerkev »kot simbolično oddolžitev za podrte cerkve in kapele«.