NAJ GASILKA
Na intervencijo v pižami
Drzna in odločna Kristina Pernuš uživa na suzukiju. Z možem sta se spoznala zraven gasilskega doma.
Odpri galerijo
Kristina Pernuš FOTO: Boštjan Fon
BLED – Oči, ki se priprto zastrejo izpod čelade, so drzne in odločne, pa naj bo to gasilska ali motoristična zaščita. »Suzuki GSXR ima 600 kubikov. To je moja ljubica,« pove Kristina Pernuš, prostovoljna gasilka iz PGD Bled. Ima 21 let, zadnja tri je operativna gasilka.
»Dela vse,« pove Boštjan Pernuš, poveljnik blejske gasilske čete, ki je, mimogrede pa prav zares, tudi njen mož. Spoznala sta se zraven gasilskega doma, v baru Planinček, ki je zdaj njeno delovno mesto. Kristina takrat še ni bila gasilka. »Moj bratec Jernej je prav tako gasilec in prav tako ima motor. Štiri leta je starejši od mene in najprej me je navdušil za motorje, potem še za gasilstvo. Vedno sem mu sledila. Najprej do oktanov, potem do gasilskih cevi,« razloži nalezljivo nasmejana Kristina. Le tri operativne gasilke so v društvu, med njimi Pernuševa, drugače jih je vsega skupaj osem. »Ko zazvoni pozivnik, me preplavi adrenalin. Enkrat sem prihitela v pižami, miške so bile na njej, in še danes se fantje šalijo na moj račun z vprašanji, ali bom spet z miško prihitela na intervencijo.«
Kristina je najraje na cesti, na motociklu ali v kombiju. »Odločila sem se, da bom v enem letu opravila vozniški izpit za tovornjak.« Fantje iz društva povedo, da so ji na poligonu že zaupali volan tovornjaka in spoznali, da bo Kristina v prihodnosti dobrodošla pomoč pri izvozih. Hkrati ponosno povedo, da ima njihovo svetlolaso dekle v enem letu tudi po dvajset intervencij, kar je vseh pohval vredno. »Osebno poznam Anuško Mandeljc, prvo profesionalno gasilko. Moj mož ji je gasilstvo tako predstavil, da se je odločila za profesionalno pot. Bil je njen mentor in morda se lahko dogodi, da bom njegove izkušnje in znanje uporabila še sama. Biti profesionalka je nadgradnja želje biti popolna, tako gasilka kot oseba.«
Potem povprašamo Pernuševo, kaj mora biti merilo za naj gasilko: »Ni važno, kaj dela gasilka, mora pa biti predana, požrtvovalna in predvsem polna znanja. Pogum? Morda ni hrabrost vse, potreben je tudi določen odmerek racionalnosti in previdnosti. Lahko rečem, da je prav v vsakem slovenskem prostovoljnem društvu kopica deklet, ki si tako ali drugače zaslužijo naziv naj gasilke.«
Izbiramo naj gasilko
»Dela vse,« pove Boštjan Pernuš, poveljnik blejske gasilske čete, ki je, mimogrede pa prav zares, tudi njen mož. Spoznala sta se zraven gasilskega doma, v baru Planinček, ki je zdaj njeno delovno mesto. Kristina takrat še ni bila gasilka. »Moj bratec Jernej je prav tako gasilec in prav tako ima motor. Štiri leta je starejši od mene in najprej me je navdušil za motorje, potem še za gasilstvo. Vedno sem mu sledila. Najprej do oktanov, potem do gasilskih cevi,« razloži nalezljivo nasmejana Kristina. Le tri operativne gasilke so v društvu, med njimi Pernuševa, drugače jih je vsega skupaj osem. »Ko zazvoni pozivnik, me preplavi adrenalin. Enkrat sem prihitela v pižami, miške so bile na njej, in še danes se fantje šalijo na moj račun z vprašanji, ali bom spet z miško prihitela na intervencijo.«
Ko zazvoni pozivnik, jo preplavi adrenalin. FOTO: Boštjan Fon
Kristina je najraje na cesti, na motociklu ali v kombiju. »Odločila sem se, da bom v enem letu opravila vozniški izpit za tovornjak.« Fantje iz društva povedo, da so ji na poligonu že zaupali volan tovornjaka in spoznali, da bo Kristina v prihodnosti dobrodošla pomoč pri izvozih. Hkrati ponosno povedo, da ima njihovo svetlolaso dekle v enem letu tudi po dvajset intervencij, kar je vseh pohval vredno. »Osebno poznam Anuško Mandeljc, prvo profesionalno gasilko. Moj mož ji je gasilstvo tako predstavil, da se je odločila za profesionalno pot. Bil je njen mentor in morda se lahko dogodi, da bom njegove izkušnje in znanje uporabila še sama. Biti profesionalka je nadgradnja želje biti popolna, tako gasilka kot oseba.«
Izbiramo naj gasilko
Potem povprašamo Pernuševo, kaj mora biti merilo za naj gasilko: »Ni važno, kaj dela gasilka, mora pa biti predana, požrtvovalna in predvsem polna znanja. Pogum? Morda ni hrabrost vse, potreben je tudi določen odmerek racionalnosti in previdnosti. Lahko rečem, da je prav v vsakem slovenskem prostovoljnem društvu kopica deklet, ki si tako ali drugače zaslužijo naziv naj gasilke.«
