Na kolesarski maraton tudi 99-letni Stanislav

LJUBLJANA – Letos mineva že 37 let, odkar so 22. julija 1982 pod taktirko Zvoneta Zanoškarja ter na pobudo Toneta Fornezzija - Tofa pripravili vseslovensko rekreativno prireditev Maraton Franja. Na prvi izvedbi je bilo približno 700 udeležencev, večinoma na običajnih, netekmovalnih kolesih. Tradicija se je ohranila, maraton Franja pa dobiva nove dimenzije. V petek so kolesarili tudi upokojenci, saj so v Ljubljani v Domu starejših občanov Fužine pripravili že tretji seniorski kolesarski maraton.

»Ideja je bila njihova. Pred dvema letoma so nas poklicali, da bi za svoje varovance pripravili tak maraton. Jože Mermal, Zvone Zanoškar in jaz smo bili nad idejo navdušeni, tudi letos smo za vse udeležence v domu pripravili posebne majice. Vesel sem, da ima Maraton Franja tudi tako obliko. Želel bi si, da bi maraton postal vseslovenski,« je bil vnovičnega angažmaja upokojencev vesel Tof, ki se je spet z veseljem odzval vabilu in prišel v njihovo družbo.

»Še danes rad kolesarim, to pa mi pomaga, da ohranjam formo, da lahko hodim in razmišljam,« Tof pojasni, zakaj ga boste vsak dan v Ljubljani videli na kolesu, četudi jih šteje že častitljivih 85! Prav on je dal v petek ob 11. uri znak za začetek. V avli doma so pripravili posebna sobna kolesa. Med tednom so zbrali tudi kandidatke in kandidate, ki so želeli kolesariti in ki jim zdravstveno stanje to še omogoča.

S pomočjo prijaznih negovalk in negovalcev ter zaposlenih so upokojence in upokojenke posadili na kolo, kjer so se izmenjavali na 10 minut. Več kot 20 se jih je preizkusilo v vožnji, ki ni le gola vožnja. Mojster glasbe Miha je poskrbel, da je po domu odmevala tista Vsi na kolo ansambla Mi trije in Stiški kvartet.
 

Za novo kolo

Prvi so se na startu zbrali ob 11. uri in poganjali do 11.10. Letos je bil med njimi tudi 99-letni Stanislav Andoljšek. Ni odlašal, na maraton je prišel in počasi, z andahtjo, bi rekla stara garda, premagoval metre, v desetih minutah se jih je nabralo več kot 2000. »Ko sem bil mlad, sem rad kolesaril. Zdaj ne gre, na vozičku sem. Tako pa se še rad priključim in naredim kaj zase. Na gibanje ne smemo pozabiti,« je povedal Stanislav, ki je v domu že skoraj sedem let, potrdil je, da zanj dobro skrbijo, prosti čas pa izkorišča tako, da gleda televizijo in bere. Na kolesu se je izkazala tudi 85-letna Helena Železnik, ki je potrdila, da zelo rada kolesari.


»Razgibam se tudi v domu, kjer telovadim vsak dan,« nam je zaupala, v desetih minutah pa je na sobnem kolesu naredila dobrih sedem kilometrov. Nad bivanjem v domu starostnikov je navdušena, pravi, da ji ni bilo še nikoli tako lepo. Pohvalila pa se je, da je toliko stara kot Tof, ki ga je pozorno poslušala in gledala ter se smejala njegovim šalam. Zbrane je pozdravil tudi Primož Jeralič, parašportnik in paralimpijec na kolesu, ki je na zadnjih paralimpijskih igrah v Riu de Janeiru dosegel dve 10. mesti.

»Nisem vedel, da take vrste prireditve obstajajo. Ko me je Tof povabil, nisem omahoval. Spodbudil sem vse zbrane, hkrati pa so mi tudi oni dali vedeti, da se lahko aktivno s športom ukvarjamo vse življenje,« je dodal Jeralič.

Dogodek je bil dobrodelne narave. V domu so opozorili, da bodo potrebovali novo sobno kolo ali pa kar več njih. Dokazano je, da sobno kolesarjenje ne izboljšuje le fizične pripravljenosti, ampak je tudi super sredstvo v boju z demenco. Prav vsakodnevno kolesarjenje bistveno popravlja kognitivne možnosti posameznika.


Še en razlog, da gremo vsi na kolo za zdravo telo! Pa še to: vsi starostniki iz doma na Fužinah so v petek na sobnih kolesih skupaj prekolesarili krepko čez 156 kilometrov, kolikor je razdalja Maratona Franja. Pravi kerlci, ni kaj!