RAZSTAVA
Na kovače, urarje, čevljarje le še spomin
V Društvu upokojencev Draga so na ogled postavili razstavo rokodelskih izdelkov. Tovrstnih obrtnikov je v Dragarski dolini vedno manj, a dediščino se trudijo ohranjati.
Odpri galerijo
Čevljarska delavnica FOTO: Milan Glavonjić
PODPRESKA – Podpreska je obcestno naselje v občini Loški Potok. Od leta 2013 se med drugim ponaša z večnamenskim domom krajanov, že od nekdaj pa je po izročilu trdno povezano z drugimi vasmi v Dragarski dolini. Svojčas so bili del kočevske občine, a daleč odmaknjeni od njenega središča in leta 1994, ko je nekdanja Krajevna skupnost Loški Potok šla svojo (občinsko) pot, so soglasno pristopili k njej. Premik lokalne meje je še bolj dal vetra v jadra tudi Društvu upokojencev Draga, ki v ličnih domskih prostorih vsako leto na oder postavi žlahtno tematsko zgodbo iz preteklosti.
»Vsakič sodelujemo z našim kulturno-športnim društvom, ki ga vodi neutrudna Nevenka Dražetić. To je medgeneracijski most, ki ga pokonci držimo starejši, mlajši pa ga utrjujejo, da bi vedno stal,« je množico nagovorila Irena Klepac, tajnica dragarskega društva upokojencev. Tokrat se je zbralo največ ljudi od vsepovsod doslej. »Lep običaj, ni kaj. Naj se kolo vrti še naprej,« si želi Blaž Volf, dragarski rojak, sicer pa sodnik iz Kočevja.
Razkrivanje bogate preteklosti teh krajev podpisuje tradicionalna jesenska prireditev z naslovom Rokodelci Dragarske doline nekoč. Razstava je skok v daljno preteklost, ko je imela sleherna vas v teh krajih na sicer kmetijskem območju vsaj enega mojstra tradicionalne rokodelske obrti, a hkrati boleč opomin, da so te povsem zamrle. Le ponekod je še ohranjeno orodje kovačev, mizarjev, čevljarjev, šivilj in urarjev.
Leta 2016 je bilo v Dragarski dolini stalno prijavljenih 425 ljudi, dejansko pa jih tam živi skoraj pol manj, saj 200 tako imenovanih vikendašev tukaj sprošča telo in duha le ob koncih tedna ali med počitnicami.
Do osamosvojitve se je tam še nekoliko čutil pridih starodavnosti, a zatem ga je močno načela tako imenovana globalizacija ali, kot je razložila Klepčeva, odtujevanje ljudi drug od drugega. »V Črnem Potoku, ki je tik ob meji s Hrvaško, je bilo več kovačev, po drugih vaseh pa so tiktakale ure, odmevala kladiva, brneli šivalni stroji, pele ročne žage in mizarsko orodje. Kar precej tega orodja in pripomočkov smo nabrali pri ljudeh in pokazali na razstavi. Nekateri mojstri so imeli vajence, za vse je bilo delo,« je dejala.
V Dragarski dolini danes ni skoraj ničesar več, kar je svojčas podeželju dajalo živahnost in družabnost, in Irena Klepac, neutrudna zapisovalka preteklosti ne le Starega in Novega Kota, kjer živi, ampak tudi Lazca, Podpreske, Srednje vasi, Drage, Trave, Podplanine, Pungarta in Črnega Potoka, se boji, da se bodo tematske vsebine za tovrstne prireditve kmalu izpele.
Pa vendarle, ročni izdelki ne bodo nikoli utonili v pozabo. Niti v Dragarski dolini ne, doda Nevenka Dražetić.
»Kulturna dediščina in narodna identiteta ne moreta in ne smeta biti nikoli preživeti. Nasprotno, v sodobnemu obdobju bi morali biti vedno bolj cenjeni in spoštovani. Vsi smo ju dolžni ohranjati ter širiti in ustvarjati narodno zavest. Tuje spoštujmo, svoje pa cenimo, varujmo in ohranjajmo,« si močno želi Irena.
Rokodelstvo zamira
»Vsakič sodelujemo z našim kulturno-športnim društvom, ki ga vodi neutrudna Nevenka Dražetić. To je medgeneracijski most, ki ga pokonci držimo starejši, mlajši pa ga utrjujejo, da bi vedno stal,« je množico nagovorila Irena Klepac, tajnica dragarskega društva upokojencev. Tokrat se je zbralo največ ljudi od vsepovsod doslej. »Lep običaj, ni kaj. Naj se kolo vrti še naprej,« si želi Blaž Volf, dragarski rojak, sicer pa sodnik iz Kočevja.
Čevljarska delavnica FOTO: Milan Glavonjić
Razkrivanje bogate preteklosti teh krajev podpisuje tradicionalna jesenska prireditev z naslovom Rokodelci Dragarske doline nekoč. Razstava je skok v daljno preteklost, ko je imela sleherna vas v teh krajih na sicer kmetijskem območju vsaj enega mojstra tradicionalne rokodelske obrti, a hkrati boleč opomin, da so te povsem zamrle. Le ponekod je še ohranjeno orodje kovačev, mizarjev, čevljarjev, šivilj in urarjev.
Veselo spogledovanje s preteklostjo.
Leta 2016 je bilo v Dragarski dolini stalno prijavljenih 425 ljudi, dejansko pa jih tam živi skoraj pol manj, saj 200 tako imenovanih vikendašev tukaj sprošča telo in duha le ob koncih tedna ali med počitnicami.
Zapisovalka preteklosti
Do osamosvojitve se je tam še nekoliko čutil pridih starodavnosti, a zatem ga je močno načela tako imenovana globalizacija ali, kot je razložila Klepčeva, odtujevanje ljudi drug od drugega. »V Črnem Potoku, ki je tik ob meji s Hrvaško, je bilo več kovačev, po drugih vaseh pa so tiktakale ure, odmevala kladiva, brneli šivalni stroji, pele ročne žage in mizarsko orodje. Kar precej tega orodja in pripomočkov smo nabrali pri ljudeh in pokazali na razstavi. Nekateri mojstri so imeli vajence, za vse je bilo delo,« je dejala.
Urarska zgodovina
V Dragarski dolini danes ni skoraj ničesar več, kar je svojčas podeželju dajalo živahnost in družabnost, in Irena Klepac, neutrudna zapisovalka preteklosti ne le Starega in Novega Kota, kjer živi, ampak tudi Lazca, Podpreske, Srednje vasi, Drage, Trave, Podplanine, Pungarta in Črnega Potoka, se boji, da se bodo tematske vsebine za tovrstne prireditve kmalu izpele.
Pa vendarle, ročni izdelki ne bodo nikoli utonili v pozabo. Niti v Dragarski dolini ne, doda Nevenka Dražetić.
2013. so odprli dom krajanov.
»Kulturna dediščina in narodna identiteta ne moreta in ne smeta biti nikoli preživeti. Nasprotno, v sodobnemu obdobju bi morali biti vedno bolj cenjeni in spoštovani. Vsi smo ju dolžni ohranjati ter širiti in ustvarjati narodno zavest. Tuje spoštujmo, svoje pa cenimo, varujmo in ohranjajmo,« si močno želi Irena.
