Na Laščah zadonel zvon iz Hamburga (FOTO)

Zvonovi nas spremljajo ob različnih življenjskih trenutkih. Zvonijo večkrat na dan, vabijo k molitvi in slovesnostih, ob odhodu pokojnih v večnost, ob koncih tedna, cerkveni glasniki pa varujejo tudi ob hudih urah. Zvonovi so že stoletja del naše kulturne in verske dediščine, naši spremljevalci.

Pred dnevi so v cerkvi sv. Primoža in Felicijana slovesno blagoslovili nov zvon, ki so ga v župnijo pripeljali iz Hamburga. Tri večje so kupili za cerkev na Velikem Mlačevem pri Grosuplju, manjšega od skupno šestih iz zaprte protestantske cerkve pa je za polovično ceno na razprodaji cerkvenega imetja kupila žužemberška župnija.

Sladkih dobrot ni manjkalo.

Zvonu, posvečenemu Marijinemu srcu, se je pridružil novi, posvečen sv. Primožu in Felicijanu.

Zvon, na katerem je ulit prvotni napis Hoffnung, Upanje, bo tako še naprej vabil Laščane k molitvi in bogoslužju. Ob blagoslovu so farani prisluhnili besedi častnega kanonika in župnika Franca Vidmarja, ki se uspešno spoprijema z obnovo naše bogate kulturne dediščine, tudi cerkvena zgodovina naših prednikov mu je zelo pri srcu. Ob tej priložnosti se je zahvalil vsem vaščanom, še posebno Dušanu Ožboltu, zvonarjem Režek iz Metlike pri dvigu zvona in ključarju Ivanu Vidmarju za dolgoletno delo pri zvonjenju; vas Lašče je namreč bogatejša tudi za sodobno, električno zvonjenje.

Keliha za davek

»Vas Lašče se prvič omenja v pisnih virih leta 1145 kot last stiškega samostana. Na desni strani ceste se vzpenja hrib, ki nosi ime Primož ali Na Primožu. Od kod izvira to ime? Odgovor je jasen, po cerkvi sv. Primoža, ki je nekdaj stala na vrhu hriba. Skriva se v ostalinah, s še vidnimi temelji, nedaleč stran, 15 minut zmerne hoje, v gozdu nad vasjo. Ko so leta 1526 po cerkvah pobirali cerkvene dragocenosti za protiturški davek, je cerkev sv.

Župnik Franc Vidmar je velik poznavalec zgodovine v Suhi krajini.

Primoža na gori dala en bakren in pozlačen kelih. Cerkev je bila sorazmerno velika, saj je bila dolga 20 metrov, široka pa 10, po velikosti je bila takoj za podružnico sv. Roka. Na južni ladijski steni cerkve, ki je bila na samotnem kraju zunaj vasi, so leta 1712 prizidali zvonik,« je povedal župnik Vidmar in dodal, da je bila tu nekdaj znamenita božja pot, kamor so radi romali ljudje iz celotne Suhe krajine. Pri cerkvi v gozdu je bil zelo znan in obiskan sejem. V času cesarice Marije Terezije so ga na predlog župnika prestavili v Žužemberk.

Ne božja, grešna pot!

Pokojni župnik Alojzij Zupanc iz Šmihela je zapisal, da je cesar Jožef II. 14. februarja 1784 izdal dvorni odlok, da se zapro vse stranske cerkve in kapele, zlasti tiste zunaj naselij in na samotnih krajih. Motile so ga tudi ljudske pobožnosti in procesije, tako da je bila usoda te cerkve zapečatena. Takratni žužemberški župnik Ignacij Mlakar je pritrdil cesarju in zapisal, da so se na samotnih romarskih poteh pogosto dogajale velike nerodnosti.

Cerkev sv. Primoža in Felicijana je bogatejša za sodobno pridobitev.

Hrib je oddaljen od vasi in nanj so vodile številne poti po samoti in grmovju. To je bilo kot nalašč za mladino, ki se je pod pretvezo, da gredo na božjo pot, izmaknila skrbnim očem staršev. »Tako božjo pot spremenijo v grešno pot,« je zapisal in cerkev zaprl. Da bi ljudi nekako pomiril, je dal pobudo po izgradnji zdajšnje cerkve sv. Primoža in Felicijana, sredi vasi na Laščah, ki so jo zgradili leta 1810, v preprostem neobaročnem slogu, s preprosto ladjo z manjšim, tristrano zaključenim prezbiterijem. V novo cerkev so 25 let po zaprtju preselili zvonove, glavni oltar z letnico 1684, ki spada v skupino zlatih baročnih oltarjev, ter kipa sv. Andreja in sv. Jakoba.

Za bronaste skulpture

Usoda zvonov zaradi barvnih kovin med prvo svetovno vojno pa tudi po njej je bila mnogokrat negotova. Avstro-ogrska država jih je po župnijah popisala in jih odvzela. Podobno so storili v številnih cerkvah v žužemberški župniji. Cerkev sv. Primoža in Felicijana na Laščah je oddala en zvon, ostal je le najmanjši, a nedvomno z zgodovinskim pomenom, težak 56 kg in z letnico 1676. Po drugi svetovni vojni so opuščene in požgane kočevarske vasi z mnogo cerkvami propadale.

Vaščani Gradenca so s Spodnje Tople Rebri rešili dva zvonova, vaščani Lašč pa so pripeljali najmanjšega, 105 kilogramov težkega, posvečenega Marijinemu srcu, ulitega leta 1927 v Šentvidu nad Ljubljano. Mnogo zvonov iz teh vasi so po vojni uporabili za ulivanje bronastih skulptur. Na Smuki so oddali dva bronasta zvonova kot prispevek vaščanov za napeljavo elektrike.