Na pedalih po Planiški progi
Kjer so nekoč žvižgale lokomotive, danes zvonijo kolesarski zvonci.
Odpri galerijo
Počitek, kot si ga zaslužite. FOTO: Boštjan Fon
Po kolesarski poti z oznako D-2 gre navzgor zložno, brez posebnega klanca, navzdol gre prijetno hitro, sploh če gre iz Julijskih Alp v vaš hrbet. Smer je precej ravna, malo je tehničnih težav, vse to pa zaradi dejstva, da so nekoč prav tam, skoraj stoletje, vozili vlaki. Ena najlepših kolesarskih tur gre po trasi tako imenovane Planiške proge.
Priporočamo izhodišče v Mojstrani, ob tem se boste elegantno izognili edinemu zoprnemu vzponu in spustu med Jesenicami in prej omenjenim krajem. Da bi pot zgrešili, je skoraj utopija. V Mojstrani se usmerite proti zahodu, zavozite čez nekoč zakleti most Sedmih črnih mačk, ki povezuje naselje z Dovjim, in nadaljujete po izjemno urejeni kolesarski stezi. Naj vas opozorimo, da je kolesarska pot po trasi nekdanje železnice dvosmerna, zato upoštevajte prometna pravila srečevanja in varne vožnje, ob nekaj bontona in potrpežljivosti pa je kolesarski izlet naravnost pravljična izkušnja. Smuknete mimo Belce na svoji desni in skozi par ovinkov skočite na stari železniški most pred skorajda ravninskim delom do Gozda - Martuljka. Da gre malce v klanec, vam ne bomo tajili, a gre tako slabotno, da skorajda ne boste opazili. Preden zavijete na most čez Savo Dolinko, morate obvezno pritisniti na zavoro, se ustaviti in iz nahrbtnika izvleči fotoaparat. Predstavi se vam zagotovo eden najlepših prizorov naših Alp: Martuljška skupina s trinajstimi dvatisočaki, od najvišjega Oltarja do elegantno vitkega Špika.
Po dveh, treh ovinkih greste spet skorajda naravnost. Kjer je bilo nekoč smučišče, stoji kolesarsko počivališče, posvečeno Juretu Robiču. Spodaj podpisani kronist sem bil del njegove prve zmagovalne ekipe na Race across America (RAAM) 2004, ki so mu sledile še zmage v letih 2005, 2007, 2008 in 2010. Istega leta konec septembra je Jurko, tako smo ga klicali, preminil v tragični prometni nesreči blizu Jesenic. Sedite, odpočijte si in preberite nekaj besed o nezlomljivem duhu ultrakolesarja, ki ni poznal besede nemogoče. Naprej s potiski na pedala pridete do Kranjske Gore, prej preskočite Pišnico in se v samem centru turističnega utripa zimskega središča prepričajte, da je na zgornjem Gorenjskem lepo tudi poleti. Če niste naredili počitka prej, pa ga, sploh če imate s seboj otročad, opravite pri brunarici Kosobrin ob žičnici Brsnina, kjer imajo mali živalski vrt in zmajev brlog. Pod Podkorenom do Zelencev je, kot bi trenil. Storili boste napako, če se boste odpeljali mimo! Peljite se na most in prek Zelencev na razgledno ploščad nasproti kolesarske steze. Od Vitranca do Ponc, vse bo pred vami, pod vami pa izjemnost izvira Save. Naprej greste lahko z enim poskokom čez glavno cesto do Rateč in vidite, da imajo namesto napisov Pozor hud pes raje napis Pozor čebele, lahko pa zavozite nazaj čez most, če vam nekaj metrov po glavni cesti predstavlja težavo, in se zapeljete do velikega belega obmejnega kamna med Slovenijo in Italijo.
Seveda si poiščite okrepčilo, v Ratečah imajo izredno ponudbo, potem pa se zavihtite nazaj na kolo in se odpravite nazaj. Previdno, saj gre lahko precej hitro, tudi do 40 km/h, če je veter ugoden. A se vam izplača pritiskati zavoro, ustavljati ter preprosto uživati ob razgledu in ponavljati: »Oh, kako lepo je!« Na koncu seštejete, da ste prevozili 42 kilometrov v obe smeri z višinsko razliko samo 225 metrov, enkrat navzgor in drugič nazaj navzdol.
31. marca 1966 ob 14.22 sta strojevodja Jože Ekart in kurjač Jurij Fokic z lokomotivo 17-069 opravila zadnjo vožnjo z Jesenic proti Planici po 96 letih delovanja proge, ki je v času izgradnje vodila iz Ljubljane naravnost do italijanskega Trbiža. Ne le da so promet na progi, po kateri so se na delo v jeseniško železarno in v šole vozili delavci in dijaki, turisti v Gornjesavsko dolino, v času planiškega praznika pa pod Ponce na tisoče navijačev z okoli petnajstimi posebnimi vlaki na dan, dokončno ukinili, ampak so progo tudi odmontirali.
Priporočamo izhodišče v Mojstrani, ob tem se boste elegantno izognili edinemu zoprnemu vzponu in spustu med Jesenicami in prej omenjenim krajem. Da bi pot zgrešili, je skoraj utopija. V Mojstrani se usmerite proti zahodu, zavozite čez nekoč zakleti most Sedmih črnih mačk, ki povezuje naselje z Dovjim, in nadaljujete po izjemno urejeni kolesarski stezi. Naj vas opozorimo, da je kolesarska pot po trasi nekdanje železnice dvosmerna, zato upoštevajte prometna pravila srečevanja in varne vožnje, ob nekaj bontona in potrpežljivosti pa je kolesarski izlet naravnost pravljična izkušnja. Smuknete mimo Belce na svoji desni in skozi par ovinkov skočite na stari železniški most pred skorajda ravninskim delom do Gozda - Martuljka. Da gre malce v klanec, vam ne bomo tajili, a gre tako slabotno, da skorajda ne boste opazili. Preden zavijete na most čez Savo Dolinko, morate obvezno pritisniti na zavoro, se ustaviti in iz nahrbtnika izvleči fotoaparat. Predstavi se vam zagotovo eden najlepših prizorov naših Alp: Martuljška skupina s trinajstimi dvatisočaki, od najvišjega Oltarja do elegantno vitkega Špika.
Če imate s seboj otroke, se ustavite pri brunarici Kosobrin ob žičnici Brsnina, kjer imajo mali živalski vrt in zmajev brlog.
Po dveh, treh ovinkih greste spet skorajda naravnost. Kjer je bilo nekoč smučišče, stoji kolesarsko počivališče, posvečeno Juretu Robiču. Spodaj podpisani kronist sem bil del njegove prve zmagovalne ekipe na Race across America (RAAM) 2004, ki so mu sledile še zmage v letih 2005, 2007, 2008 in 2010. Istega leta konec septembra je Jurko, tako smo ga klicali, preminil v tragični prometni nesreči blizu Jesenic. Sedite, odpočijte si in preberite nekaj besed o nezlomljivem duhu ultrakolesarja, ki ni poznal besede nemogoče. Naprej s potiski na pedala pridete do Kranjske Gore, prej preskočite Pišnico in se v samem centru turističnega utripa zimskega središča prepričajte, da je na zgornjem Gorenjskem lepo tudi poleti. Če niste naredili počitka prej, pa ga, sploh če imate s seboj otročad, opravite pri brunarici Kosobrin ob žičnici Brsnina, kjer imajo mali živalski vrt in zmajev brlog. Pod Podkorenom do Zelencev je, kot bi trenil. Storili boste napako, če se boste odpeljali mimo! Peljite se na most in prek Zelencev na razgledno ploščad nasproti kolesarske steze. Od Vitranca do Ponc, vse bo pred vami, pod vami pa izjemnost izvira Save. Naprej greste lahko z enim poskokom čez glavno cesto do Rateč in vidite, da imajo namesto napisov Pozor hud pes raje napis Pozor čebele, lahko pa zavozite nazaj čez most, če vam nekaj metrov po glavni cesti predstavlja težavo, in se zapeljete do velikega belega obmejnega kamna med Slovenijo in Italijo.
Seveda si poiščite okrepčilo, v Ratečah imajo izredno ponudbo, potem pa se zavihtite nazaj na kolo in se odpravite nazaj. Previdno, saj gre lahko precej hitro, tudi do 40 km/h, če je veter ugoden. A se vam izplača pritiskati zavoro, ustavljati ter preprosto uživati ob razgledu in ponavljati: »Oh, kako lepo je!« Na koncu seštejete, da ste prevozili 42 kilometrov v obe smeri z višinsko razliko samo 225 metrov, enkrat navzgor in drugič nazaj navzdol.
42 kilometrov v obe smeri z višinsko razliko samo 225 metrov boste prekolesarili.
31. marca 1966 ob 14.22 sta strojevodja Jože Ekart in kurjač Jurij Fokic z lokomotivo 17-069 opravila zadnjo vožnjo z Jesenic proti Planici po 96 letih delovanja proge, ki je v času izgradnje vodila iz Ljubljane naravnost do italijanskega Trbiža. Ne le da so promet na progi, po kateri so se na delo v jeseniško železarno in v šole vozili delavci in dijaki, turisti v Gornjesavsko dolino, v času planiškega praznika pa pod Ponce na tisoče navijačev z okoli petnajstimi posebnimi vlaki na dan, dokončno ukinili, ampak so progo tudi odmontirali.
