Na plažo bolje opremljeni kot v gore

Jesenska pravljica v gorah se nadaljuje, saj se prelepi dnevi kar ne končajo. Gore se čez dan sicer kopajo v soncu, a ker so dnevi kratki in noči zelo mrzle, so v visokogorju že zavladale povsem zimske razmere.

Kljub temu imajo gorski reševalci prav vsak konec tedna polne roke dela z reševanjem tako imenovanih planinskih turistov, to so navdušenci, ki se v hribe podajajo s premalo izkušnjami in z neprimerno opremo, saj se nevarnosti sploh ne zavedajo.
 

Samo torbica okrog pasu

Kot nam pove Klemen Gričar, že več kot četrt stoletja gorski reševalec Gorske reševalne službe (GRS) Kranjska Gora, po poklicu pa gorski vodnik, se je zaradi pandemije covida-19 močno povečalo število reševalnih akcij posameznikov, ki se sicer v gore sploh ne bi odpravili. »Virus je otežil turistične migracije in potovanja, zato so se mnogi odpravili v hribe. To je sicer zelo lepo, a ti ljudje se za turo odločijo med brskanjem po internetu. Pogledajo lepe slikice in gredo povsem nepripravljeni,« pripoveduje.

Gričar je poleti pri sestopu z Vratc na poti do priljubljene Slemenove špice srečal mamo s petletno punčko. Bil je vroč, sončen dan, a vsa oprema, ki jo je imela mama, je bila torbica okoli pasu, v kateri je bil verjetno telefon.

»Nikjer nahrbtnika in stvari, ki jih vzamemo v gore. Recimo, da odrasel človek nekako zdrži tri ure na Slemenovo špico in nazaj brez vode in hrane. A petletni otrok bo že po 15 minutah žejen in lačen, moral bo ali lulati ali kakati, zeblo ga bo ali mu bo vroče, lahko ga bo opeklo sonce ali se bo opraskal pri padcu,« nadaljuje, prepričan, da bi ta ista mamica šla na plažo zagotovo otovorjena bolj kot šerpa v Himalaji, na Slemenovo špico pa je šla samo s telefonom.
 

Gumijaste derezice se snamejo

Zdaj, ob začetku zimske sezone, še posebno opozarja pohodnike, naj se dobro pripravijo in da je zima v visokogorju zelo resna, temu primerna pa mora biti tudi oprema. »Koliko intervencij imamo kranjskogorski gorski reševalci prav zaradi pomanjkljive opreme in podcenjevanja zimskih razmer! Konec oktobra smo z vrha Hanzove poti, ki je zelo zahtevna in zavarovana, reševali planinko, ki je po koncu jeklenic obtičala na pomrznjenem in nevarnem pobočju. Veliko nesreč je spomladi tudi na Kopiščarjevi poti na Prisojnik.

Na njej je nekaj snežišč, ki se jih z Vršiča ne vidi, in ljudje kar gredo naprej, potem pa tam obtičijo,« pripoveduje.
S sinom sta šla nedavno po Kopiščarjevi poti, seveda sta imela s seboj popolno zimsko opremo – dereze, cepin in čelado. Mimo njiju je prišel možak v navadnih supergah, a je imel veliko srečo, da se mu ni nič zgodilo.


»Lani smo izpod Mojstrovke reševali Avstrijca, ki si je na superge nataknil derezice, to so žabice z gumo, ki nikakor niso primerne za visokogorje. Predvsem zato, ker se snamejo, in zdrs je tu. Te derezice so dobre na primer za pot v Tamar, za gozdne poti na Pokljuki ali za v trgovino, ne pa za visokogorje. Predvsem pa je opremo treba znati uporabljati! Velikokrat vidim zelo dobro opremljene gornike, na njih se vse blešči, od oblek do nove opreme. A potem jih vidim, da niti cepina ne znajo držati v rokah,« še pove.