Na postojnskih ridah je fičko zakuhal

Brez dopustovanja na morju danes ne gre več. A še pred dobrim stoletjem in pol ni bilo tako. Kopanje ni bilo popularno, porjavela polt je bila značilna za ljudi iz nižjih družbenih slojev, ki so delali na prostem, obala pa razen plavanja v hladni vodi ni ponujala skoraj ničesar. Spoznanja o zdravilnih učinkih morskih kopeli in zraka so v drugi polovici 18. stoletja dala priložnost obmorskim krajem, da vstopijo v turizem, ki se je pred tem razvil v zdraviliških krajih. Tudi začetki turizma na naši Obali so tesno povezani z zdraviliškim. Že leta 1823 so v Izoli odkrili podvodni izvir tople vode in zgradili kopališče, pojavile so se prve vile, ki so omogočale udobno letovanje. Tako je v Portorožu zrasla vila San Lorenzo, kamor so prihajali na oddih številni plemiči, oficirji, industrialci, in začele so rasti še druge vile, hiše in pozneje hoteli, katerih lastniki oziroma obiskovalci so spoznali prijetnost morske obale in zdravilno klimo. Vilo San Lorenzo so v 70. letih porušili, danes je tam hotel Metropol.

Predvojni turizem v Portorožu

»Zaradi bližine Pirana in solin je bil izbor Portoroža normalna odločitev. Postavitvi prvega hotela in term v letu 1891 so sledile gradnje manjših vil, penzionov in sanatorijev, ki so ponujali namestitev vedno več obiskovalcem. Ti so prihajali na zdravljenje z naravnimi snovmi iz solin. Dobri rezultati zdraviliških storitev so spodbudili oblasti, da so območje med Bernardinom in Lucijo leta 1897 uradno razglasili za zdraviliški kraj. Ustanovljena je bila zdraviliška družba, ki je skrbela za razvoj in upravljanje tega področja,« navaja Tomi Brezovec s Fakultete za turistične študije Portorož.

Portorož je hitro postal priljubljen pri Tržačanih in leta 1910 so zgradili zdraviliški hotel Palace Kur Hotel, današnji Kempinski. Z dvesto sobami je veljal za najodličnejšega na vzhodni obali Jadrana in pomenil prelomnico v razvoju turizma, saj je do prve svetovne vojne v kraju delovalo že 27 hotelov, gostje pa so lahko prenočevali tudi v skoraj sto vilah.

Na terapije, ki so temeljile na fangu in kopelih v slanici, so prihajali premožneži iz avstro-ogrskih dežel, saj je bilo tega v bližnjih solinah na pretek. Portorož je postal pomembno letovišče, kar je spodbudilo razvoj turizma v Kopru, Strunjanu, Valdoltri, Izoli in Piranu. Ustavila ga je prva svetovna vojna, ko so hoteli večinoma služili kot bolnišnice in okrevališča za vojake in oficirje, dokler po letu 1920 turizem ni znova oživel. Vendar se tokrat na morje ni več hodilo le zaradi zdravstvenih težav, ampak tudi zaradi kopanja, sončenja in zabave, turizem pa je postal dobičkonosna dejavnost, ki je prinašala razvoj.

Oddih tudi za delavce

Po koncu vojne je Istra prešla pod Italijo in vodilno portoroško podjetje, ki je imelo v lasti tudi hotel Palace, je prešlo v roke tržaške ladjarske družbe Cosulich. Ti so kmalu upravljali večino nastanitvenih zmogljivosti v kraju, konec dvajsetih let pa so uredili še za Portorož prepoznavno plažo. Po drugi svetovni vojni je bila večina turistične infrastrukture uničene ali poškodovane, sledila so negotova leta, močnejši razcvet turizma pa šele po rešitvi mejnega vprašanja z Italijo leta 1954. V obdobju gradnje socializma si je tudi delavec zaslužil oddih na morju. Za dostopnejše dopustovanje so odprli več počitniških domov. Leta 1985 je bilo v delavskih in mladinskih počitniških domovih v piranski občini skoraj 5000 ležišč. Socialistično obdobje je turizmu v Portorožu prineslo precej pozitivnega.

Starejši se gotovo še spomnijo, kako so pri Črnem Kalu nestrpno čakali, kdo bo prvi opazil morje. Družine so se stlačile v fičke, škode, hrošče, katrce ali wartburge in se z obveznim prtljažnikom na strehi podale na pot. Očete je skrbelo, ali bo na postojnskih ridah avto spet zakuhal. Sicer pa so v tem primeru pomalicali pohano kuro in trdo kuhana jajca.

Vse to na posreden način te dni obuja razstava z naslovom Vsi na morje, ki je na ogled v piranski enoti Pokrajinskega arhiva Koper v Savudrijski ulici 5. Pod mentorstvom piranskega arhivarja Mateja Muženiča, profesorja na Turistici dr. Metoda Šuligoja in vodje projekta dr. Petre Kavrečič s fakultete za humanistične študije so moči združili študenti obeh fakultet Lara Burkat, Mojca Dobravec, Janja Junež, Vanja Kovše, Igor Mestu, Martin Mihalič, Matija Močnik in Domen Sotenšek.

Vzpon in zaton počitniških domov

Z vzpostavitvijo planskega gospodarstva se je oblikovala nova turistična politika. Leta 1948 je bilo v coni B 170 turističnih ležišč, leto pozneje že 550, leta 1950 pa že okoli 1200. Napredoval je še zlasti sindikalni turizem, politika pa je poudarjala socialno funkcijo turizma. Spodbujali so gradnjo počitniških domov. Leta 1955 je v Piranu delovalo 19 domov, v Ankaranu in Valdoltri pa 9. Čez tri leta je bilo v Piranu že 68 domov in mesto je skupaj s Fieso postalo center domačega turizma. Sindikati podjetij so preurejali zapuščene hiše, peščica hotelov z nekoliko višjim standardom pa je bila namenjena redkim tujim gostom. Leta 1962 je bilo v piranski občini kar 110 počitniških domov, v Portorožu in Piranu je dopustovalo 31.891 domačih gostov, v hotelih pa 1182 tujcev.
,
V 60. in 70. letih so zgradili turistična naselja Bernardin, Strunjan, Belveder, Simonov zaliv, Žusterno in Ankaran, kar je narekovalo tudi večja vlaganja v promocijo in nove oblike ponudbe. Razvijalo se je gostinstvo, nastajale so diskoteke, športni objekti, igralnice, več je bilo zabavnih prireditev ter drugih dogodkov, kar je dajalo slovenski obali pridih živahnosti in mondenosti.
Z dvigom standarda, privatizacijo in logiko po hitrem oplajanju kapitala so začeli delavski počitniški domovi počasi izginjati, a ostajajo pomemben del zgodovine turizma na Obali.