Smo na pragu nove epidemije, ki bo najbolj prizadela najstnike?

Kmalu bo minilo eno leto, odkar je otrokom onemogočeno brezskrbno druženje, zato ni nič čudnega, da mnogi starši opažajo velike spremembe pri svojih otrocih. Številni strokovnjaki psihiatrične stroke opozarjajo, da bo lahko imelo tako dolgo omejevanje socialnih stikov resne in hude posledice za duševno zdravje otrok. Nas po epidemiji koronavirusa čaka epidemija duševnih motenj?

Tako v tujini kot tudi v Sloveniji strokovnjaki s področja otroške psihiatrije opažajo porast števila otrok, ki prihajajo po pomoč zaradi anoreksije nervoze in poskusov samomorov. A to so le skrajne in vidne posledice. Marija Anderluh, predstojnica otroške psihiatrične klinike, pravi, da v njihovih službah le gasijo urgentne stvari in menijo, da je težav, predvsem med mladostniki, še veliko več.

»Ostaja še veliko drugih stisk, ki ostajajo neprepoznane, o katerih otroci ne spregovorijo ne s starši ne z učiteljem, ker je ta komunikacija otežena. Šole so namreč tudi kraj prepoznavanja stisk otrok. Stiki danes so drugačni, niso enaki, sporočanje o počutju oteženo, zato nas zelo skrbi, da je velik del stisk neprepoznan,« je dejala.

Številke, zaradi katerih boli glava

V letu 2020 je bilo na pediatrični kliniki v Ljubljani hospitaliziranih 30 odstotkov več mladostnikov po poskusih samomora. Opažajo tudi, da je za 50 odstotkov več napotitev mladostnikov zaradi novonastalih motenj hranjenja, pogosto s skrajno podhranjenostjo. Za tovrstno izražanje stisk je verjetno več vzrokov, opažajo pa to tudi drugod, ne samo pri nas. »V službi za otroško psihiatrijo na pediatrični kliniki smo imeli kljub vsem prilagoditvam dela, ki jih zahteva epidemična situacija, 25 odstotkov več ambulantnih pregledov v primerjavi z lani. Kar je pomenljivo glede na to, da se je večina zdravstvenih obravnav, ki niso neposredno povezane s covidom, v tem obdobju zmanjšala. Gasimo urgentne stvari in menimo, da je težav več.«

»Trenutno smo sredi epidemijskega dogajanja. V prvem valu, marca in aprila, je bilo mogoče opaziti nenaden upad vseh napotitev tudi v našo službo. Službe na področju duševnega zdravja otrok zelo dihajo s šolo in v tistem obdobju je bilo otrok in mladostnikov, ki so prihajali po pomoč, toliko kot v času poletnih počitnic. Veliko služb na primarni ravni je bilo takrat zaprtih, tudi pediatri so bili težje dostopni. Po prvem valu je sledila normalizacija, zdaj pa opažamo vse več napotitev.«  

Kakšne bodo pravzaprav posledice, bo vidno šele čez čas, a strokovna združenja že zdaj opozarjajo države, da se morajo pripraviti na povečane napotitve otrok, ki bodo iskali pomoč zaradi čustvenih in socialnih težav, če bo zaprtje trajalo, in tudi po tem, ko se bodo otroci začeli vračati v šole, še pravi Anderluhova.

Znak za alarm!

Kako pa lahko starši začnejo prepoznavati te stiske, preden pride do skrajnih primerov? »Svetujemo, da starši ohranjajo dnevne stike z otroki, imajo skupne obroke, aktivnosti, pri katerih se vsi zberejo. Otroci se veliko umikajo v svoje sobe in tudi njim ni naravno, da so tako veliko s svojimi starši. Tudi njim je te družbe kar naenkrat veliko. Starše spodbujamo, da poskušajo vzdrževati stike in da opazujejo, kako se otroci počutijo, da so pozorni in poskušajo prepoznati njihove občutke.«

Na naše vprašanje, kako pristopiti k 15-letnemu najstniku, ki se zapira vase, noče komunicirati s starši in je v opazni stiski, odgovarja: »Najprej naj se obrnejo na otrokovega razrednika, da preverijo, kako otrok sodeluje v šolskih aktivnosti in kako se vključuje v stike z vrstniki. Če jih skrbi, naj se obrnejo na otrokovega zdravnika in dogovorijo za napotitve naprej.«

 
So rešitev mehurčki?

Nekateri starši so se, da bi svoje otroke obvarovali in jim omogočili stik z vrstniki, z drugimi starši dogovorili za nekakšne mehurčke, da se družijo na varen način. Anderluhova pravi, da je ukrepe treba upoštevati, a da je to lahko tudi neke vrste izhod v sili, če otroci razumejo, kaj pomeni varno druženje, da morajo vzdrževati razdaljo in nositi maske, ko so blizu skupaj. »Sicer pa smo primorani, da spoštujemo ukrepe, a je res, da je nekaterim otrokom gotovo zelo težko. Pozivamo odrasle, ki lažje shajajo z omejitvami, ki  jih ukrepi prinašajo, da naredijo vse, kar lahko, da se bodo lahko otroci vrnili bliže normalnemu življenju. Druženje in pristni odnosi so zelo pomembni za otrokov razvoj in razvoj njihovih možganov in ta situacija je zanje težka. Ne vemo prav dobro, kakšni bodo dolgoročni izidi te distance, osamljenosti in spremenjenih stikov. Skrbi nas tudi tisti del mladih, ki ne vstopajo v stike prek družabnih omrežij. Vemo namreč, da je del takih otrok, ki tega ne zmorejo, in dejansko so zdaj zelo osamljeni.«

Vprašali smo jo še, kako bo v prihodnje s prvošolčki, ki pravzaprav še niso izkusili, kako poteka šolanje v normalnih okoliščinah. »Najverjetneje bo ta razred minil na zelo poseben način. Teh socialnih odnosov se bodo učili prihodnje leto, ko bo, tako vsaj upamo, šolanje potekalo bolj normalno in mirno. Vseeno pa mislimo, da ti otroci večino teh svojih potreb po druženju zadovoljujejo znotraj družine in da bo ta socialni vidik zanje manj kritičen kot za najstnike. Mislimo, da so najstniki in srednješolci tisti populacija, ki jim je v trenutni situaciji najtežje.«

Vladni načrt sproščanja predvideva, da se bodo srednješolci v šolske klopi vrnili zadnji, zato je po mnenju Anderluhove ključnega pomena to, da odrasli naredimo čim več, da bodo ukrepi, ki se tičejo šole, čim prej sproščeni. »To, da se epidemija obvladuje na nedruženju mladih in otrok, je skrajen ukrep, ki mora biti presežen čim prej.«

Kako poteka komunikacija z vlado in ministrstvom?

Svoje skrbi in ugotovitve stroka deli tudi s strokovno vladno skupino za obvladovanje krize. Anderluhova pravi, da so zdaj slišani, in meni, da je ukrep odpiranja šol res med prioritetami. »Če se bo epidemiološka slika umirjala, tako kot se zdaj nakazuje, potem se bo postopno vračanje otrok v bolj običajno življenje in šolanje lahko nadaljevalo.«