Na Ptičji vrh do prelepih razgledov

Ni lepšega kot se sredi zime odpraviti v gore. Posebno če je naša izbira takšna, da resnično ne pomeni posebnega tveganja. Ptičji vrh z višino 1550 metrov je prava odločitev za aktivno preživljanje prostega dne. Precej položna pobočja z ustrezno opremo praktično nikdar ne pomenijo posebnih težav.

Sredi Jesenic zavijemo na cesto proti Planini pod Golico. Strma in ovinkasta cesta nas po nekaj kilometrih popelje do vasi, ki je naslednica nekdanjega rudniškega naselja. Karavanke so bile pred stoletji prepredene s številnimi rudniki železove in manganove rude in gozdarskimi naselji, kjer so kuhali oglje. Vse to z namenom, da se pripravi surovine in gorivo za nenasitne plavže v dolini.

Pogled z vrha na Golico

Po uri hoda se gozd razredči in stopimo na obširno planino Markljev rovt na višini 1185 metrov. Na planini stojijo planšariji in precej velik hlev. Naš vzpon nadaljujemo po markirani poti za Golico. Na drugi strani planine spet stopimo v gozd in na pot, ki nas popelje do makadamske ceste, ki pelje do Pustega rovta. Cesti sledimo, a že nekoliko pred rovtom zavijemo ostro na levo in se začnemo dvigati po pobočjih Ptičjega vrha.

Pogled na Triglav

V lepih sončnih dneh ni lepšega kot poležavati na sončnih pobočjih tik pod vrhom. Globoko spodaj je mrzla kotlina, prekrita z meglo in vsakdanji problemi, ki smo jih začasno porinili na stran. Tudi tokrat bi se bilo odveč vrniti čisto po isti poti. Spustimo se na sedlo med Ptičjim vrhom in Golico po nemarkirani poti. Na sedlo, kjer stoji spomenik zavezniškemu letalu, ki se je med vojno zrušilo na tem območju. Tu spet stopimo na markirano pot, ki nas prek Markljevega rovta popelje nazaj do vasi Planina pod Golico. Odpeljati se je treba le še domov, za nami pa ostane spomin na prelep vzpon na malo znano goro v Karavankah.

Po stari rudni poti

Markljev rovt