Na reševanje v gorah v naglici kar v kroksih

Dolgoletni načelnik Gorske reševalne službe (GRS) Tolmin, alpinist Žarko Trušnovec, je med gorskimi reševalci prava legenda. Danes 64-letni psiholog na tolminski osnovni šoli Franceta Bevka je že 38 let gorski reševalec in za njim je že skoraj tisoč oziroma 846 intervencij na eni najbolj obremenjenih postaj GRS. Seveda gre za prostovoljne akcije v njegovem prostem času. Po 19 letih je načelovanje tolminski postaji na začetku letošnjega leta prepustil mlajšemu, a vendar ostaja še zelo vpet v delo gorskih reševalcev.

Zaradi neutrudne pripravljenosti pomagati ponesrečenim v gorah je pred tremi leti prejel prestižno mednarodno nagrado targa d'argento, ki velja za oskarja solidarnosti v gorah, letos poleti pa je izpeljal izjemno srčno akcijo – s prijatelji gorskimi reševalci je uresničil dolgoletno željo in na nosilih prenesel do bolnice Franja 90-letnega Albina Pibernika, sina v vojni padlih partizanov, ki se je z njimi kot desetletni deček udeležil znamenitega Igmanskega marša.
 

Čudežno preživela padec na Krnu

Z Žaretom, kot mu pravijo prijatelji, smo se pogovarjali ravno dan po intervenciji in uro pred dežuranjem GRS na bližnjem Lijaku, kjer je potekala tekma v jadralnem padalstvu. O letošnji sezoni pove, da je bilo med epidemijo vse mirno in intervencij praktično ni bilo, zdaj pa bodo vse nadoknadili, saj je za njimi že 51 akcij.

»Ko sem leta 2001 prevzel načelništvo, smo imeli 18 akcij na leto, zadnja leta smo že na stotih, v povprečju jih je 80. Letos je bila kar črna sezona, imeli smo šest mrtvih in 20 zelo hudo poškodovanih. S tem, da sezona sploh še ni končana.«

Najbolj se ga je dotaknila nesreča domačina, ki je pozimi zdrsnil na grebenu med Žabiškim Kukom in Voglom, njegovo negibno telo pa so naslednjega dne opazili planinci. »Vsi smo ga poznali in zato so takšne akcije za nas najbolj boleče,« pripoveduje.


A na srečo se jim ne dogajajo samo tragedije, ampak tudi lepe zgodbe, s srečnim koncem. Prav te so gorskim reševalcem motivacija pri njihovem prostovoljnem poslanstvu. »Zagotovo si bomo vsi za vedno zapomnili, kakšno neverjetno srečo je imela planinka, ki je pozimi zdrsnila na zaledeneli poti skoraj na vrhu Krna in po strmem pobočju drsela okoli 250 metrov. Tik preden bi jo odneslo v skale, se je zaustavila v napihanem snegu. To je bilo prav neverjetno preživetje! Vsi, ki zdrsnejo na Krnu, praviloma umrejo,« nam pove.
 

Sami sebi smešni

A če tako Trušnovec kot zadnja leta vsi gorski reševalci opozarjajo ljudi, naj se v gore odpravijo v dobri opremi, predvsem je pomembna obutev, je že večkrat naneslo, da so se sami pojavili na reševalni akciji povsem »neprimerno« opremljeni. Ko se jim mudi, namreč ni časa za preoblačenje, klic na pomoč pa jih včasih doseže v službi, trgovini ali na izletu z družino. Tako se Žare hudomušno spominja reševanja padlega jadralnega padalca pred nekaj leti pod vasjo Žabče, ki se je prav tako srečno končalo, saj je kljub hudim poškodbam preživel, tolminski gorski reševalci pa so se takrat znašli v akciji eden v kroksih, drugi v sandalih, načelnik pa v kolesarskih copatih.


»Davorina Žagarja smo pobrali v službi in je prišel kar v obleki in lepih sandalih, Miljko Lesjak je bil v kroksih, jaz pa sem bil ravno na kolesu. A ni bilo časa za preoblačenje in tako smo se po koncu akcije sami sebi zdeli precej smešni. Ponesrečenec pa je bil precej resno poškodovan, tako da naše neprimerne obutve niti ni opazil,« se za konec še smeje Žarko Trušnovec.