Na silvestrovo vedno v bolnišnici

Med dobre decembrske može spada tudi Trboveljčan Aleš Gulič - Leko, nekdanji radijski novinar in urednik, profesor, poslanec in direktor Urada za verske skupnosti, zdaj pa občinski svetnik. V pravkar minulem letu je minilo desetletje, odkar v decembru po nekaterih slovenskih krajih dobrodelno in prostovoljno potuje kot dedek Mraz. Staro in mlado večinoma razveseljuje po Dolenjskem, Krasu, Ljubljani in domačih krajih.

Od Miklavža pa vse do silvestrskega večera obiskuje vrtce, šole, domove za ostarele, udeleži se literarnih večerov, pozdravi otroke članov društva Sevdah, nagovori obiskovalce koncerta trboveljske godbe in podobno. Ko je še služboval, je tudi na delo kdaj prišel v opravi zadnjega od treh decembrskih dobrih mož. Omenjenemu tradicionalnemu pohajkovanju po Sloveniji se je priključilo obiskovanje bolnikov v trboveljski bolnišnici. Že šesto leto zapored silvestrske dopoldneve preživi tudi na pediatričnem in dializnem oddelku.
 

Z motorji in posebno palico

Na pot se ne odpravi s sanmi, ampak z motorji ali na motorju v spremstvu članov motorističnih klubov, ne glede na vreme. Na katerega od drugih decembrskih obiskov ga je pripeljal tudi sin v prikolici motorja. »Silvestrski dan je tradicionalno rezerviran za obisk v bolnišnici,« pravi trboveljski dedek Mraz, tudi sam navdušen motorist. Ko ni snega in ko ne potuje kot dobri mož, ga je težko ujeti kako drugače kot na jeklenem konjičku. Dedek Mraz, ki gre v korak s časom.

Obiskovanje z jeklenimi konjički je najprej potekalo z motorističnim klubom Schlosberg Hrastnik, zadnja leta se pridružijo tudi člani in članice nekaterih drugih. Vsako leto pride kakšen zasavski motorist ali motoristka iz kluba Beli angeli, ki se prav tako ukvarjajo z dobrodelnimi aktivnostmi. Dedek Mraz in njegovo spremstvo obdarijo najmlajše in dializne bolnike, ki praznike preživljajo v bolnišnici, ne pozabijo pa niti na zdravstveno osebje. Lekotu, kot mu pravijo tako odrasli bolniki kot bolnišnično osebje, gre vloga imenitno od rok. Kot novinarju in uredniku mu že zaradi dela besede tečejo kot namazane, svoje dodata tudi komunikativnost in iznajdljivost, s katerima prinaša dobro voljo.

Trboveljski se od drugih dedkov Mrazov razlikuje ne le po hrumečem spremstvu, ampak tudi po palici. Ta je namreč prav posebna, saj je izdelana iz veje znamenite trboveljske osamosvojitvene lipe. Na poti po Sloveniji mu družbo delajo tudi sova Lili in mačka Efendi ter Cimet.

Takšno spremstvo zagotovo pričara posebno doživetje, saj dobrih mož z jeklenimi konjički v Sloveniji ni ravno lahko najti. Zanimivo je, da so motoristi edina Guličeva povorka, saj se kot dedek Mraz sprevodov ne udeležuje.

Raje obišče prireditve, kjer je manjša množica, saj se rad pogovori in posveti vsakemu obiskovalcu. »Dedka Mraza vidim kot dobrega moža, ki se osebno in individualno pogovori ali fotografira z vsakim, kar pa na sprevodih zaradi veliko ljudi ni možno. Menim, da je čar ravno v osebnem stiku in pogovoru, zato so mi takšni obiski veliko ljubši,« pravi. Vselej dovoli, da ga pocukajo za brado.


»S tem se prepričajo, ali sem pravi dedek Mraz ali ga le igram. Sploh najmlajši so me pogosto že sumili, a k sreči me še nikoli niso razkrinkali. Ker je brada prava in siva, in to vse leto, se ob cukanju ne odlepi ali ne sname z elastike, in to me vedno reši pred najmlajšimi dvomljivci. Nekoč so se v enem od vrtcev otroci sprli s šolarji iz bližnje šole o tem, čigav dedek Mraz je bil pravi. Zmagali so prvi, ker so za tistega v šoli ugotovili, da je imel brado na elastiko. Tako da nikoli ne moreš biti dovolj previden,« se smeji ob pripovedovanju, da najmlajših ni moč kar tako potegniti za nos. Pravi, da imajo veliko manj strahospoštovanja od odraslih, kar je še posebej zanimivo. »V glavnem tudi veliko več povedo, kot sprašujejo,« pristavi.

Z motoristi svoje novoletno poslanstvo opravljajo prostovoljno in dobrodelno. Sam bo dedek Mraz z veseljem še naprej, če bo zdravje služilo in če ga bodo želeli. »Tako ali tako moram vsako leto obljubiti, da naslednjič spet pridem. Le kako bi bilo videti, če dedek Mraz ne bi držal obljube? Kdo potem bi jo sploh?« še pravi.