Na skrivaj izdelali papir za tiskanje denarja

Slovenskega tolarja, ki je nastal pred tremi desetletji, tako kot naša država, se še posebno dobro spominjajo v Radečah, kjer imajo veliko razlogov za ponos. Papir za tolarje, prvo denarno enoto v samostojni Sloveniji, ki je bila v obtoku od 8. oktobra 1991 do 31. decembra 2006, so namreč tiskali v takratni radeški papirnici. Zanimivo je, da je sicer Banka Slovenije še pred osamosvojitvijo v strogi tajnosti začela tiskati tako imenovane bone. Tiskali so jih v celjskem Cetisu, ta pa je papir zanje naročil v takratni radeški papirnici. »Papir za bone je bil zaščiten z večstopenjskim vodnim znakom, a naj ne bi imel lastnosti banknotnega papirja, da ne bi bil sumljiv. Tako so bili prvi boni natisnjeni na zaščitnem papirju, na katerem so bile prej natisnjene tudi vstopnice za olimpijske igre v Sarajevu. V papirnici je za to vedela le peščica ljudi, o tem nismo govorili niti z delavci. Ti so vedeli le, da je papir namenjen za čeke ali bone. Dejansko pa je Cetis na ta papir natisnil prvi slovenski denar v samostojni Sloveniji. Zanj smo torej najprej uporabili celulozni papir z določenimi zaščitnimi elementi. Ko so v Cetisu nabavili nov tiskarski stroj, namenjen tiskanju bankovcev iz role, smo tudi mi izdelali pravi banknotni papir z neprekinjenim večtonskim vodnim znakom v pasu z motivom knežjega kamna. Osnova zanj je bil kakovosten stoodstotni bombaž, zaščiten z vlakni in mehanskimi lastnostmi originalnega banknotnega papirja,« razloži Franci Gros, takratni vodja proizvodnje vrednostnega papirja v Papirnici Radeče, ki je izdelavo papirja, na katerega so bili najprej tiskani začasni tolarski boni in nato redni tolarski bankovci, predstavil v radeški in nedavno tudi v matični Knjižnici Laško, kjer je razstava z naslovom Radeče in tolar na ogled še do 10. decembra. »Redko imamo v knjižnici priložnost postaviti na ogled razstavo, kot je ta, o slovenskih tolarjih, za katere so poseben papir izdelovali v radeški papirnici. Pa vendar ima knjižnica, kjer negujemo predvsem bralno kulturo, nekaj skupnega s tolarji. Na kar štirih od devetih tolarskih bankovcev so namreč upodobljeni štirje pomembni slovenski književniki: Primož Trubar, Janez Vajkard Valvasor, France Prešeren in Ivan Cankar,« je spomnil direktor Knjižnice Laško Matej Jazbinšek.

Zgodovinski mejnik

Banka Slovenije je torej oktobra 1991 v obtok dala najprej vrednostne bone, ki so služili kot začasno plačilno sredstvo, septembra 1992 pa tudi prave tolarske bankovce in januarja 1993 še kovance, s katerimi smo plačevali vse do 1. januarja 2007, ko je tolar nadomestil evro. Ker letos minevajo tri desetletja od takrat, ko smo Slovenci spoznali prvi lastni denar, in ker je to pomemben mejnik v zgodovini, se je Društvo evronumizmatikov Slovenije s pomočjo občine Radeče in družbe Radeče papir nova (nekdanje radeške papirnice) odločilo, da najprej v Radečah, zdaj pa še v Laškem pripravi pregledno in poučno razstavo, ki razkriva tudi prenekatero takrat strogo varovano skrivnost. Pobudnik za nastanek razstave o slovenskih tolarjih je bil Radečan, ki je tudi predsednik društva evronumizmatikov, Matjaž Kukuruzovič. »Slovenski tolar je nekaj, na kar smo lahko Slovenke in Slovenci ponosni, čeprav ga ni več v obtoku. To je bil namreč zelo lep, predvsem pa naš in tudi kakovostno izdelan denar. In vsi, ki se ga še spomnimo, se še vedno radi poistovetimo z njim, posebno pa smo na to ponosni Radečani in Radečanke, saj je papir zanj nastajal v naši papirnici,« je med drugim poudaril avtor razstave Kukuruzovič, tudi sam numizmatik, ki že vrsto let zbira in raziskuje ne le tolarje, temveč tudi druga plačilna sredstva iz takratnega obdobja. Za oblikovanje slovenskega tolarja so v Banki Slovenije izbrali Studio znak s priznanim oblikovalcem Milenkom Liculom na čelu, portrete na bankovcih pa je upodobil umetnik Rudi Španzl.