Na skuše z 82-letnim kerlcem

Jesen je za ljubitelje morskega ribolova začetek pravega ribolova. Število turistov in kopalcev močno upade, nadležnih skuterjev in turističnih bark skoraj ni več, zato se bližje k obali vrnejo ribe, močno jih namreč moti predvsem nenehen hrup motorjev. Kako dobro se lovi tako na odprtem kot ob obali, smo preverili na celodnevnem ribolovu z 82-letnim rekreativnim ribičem.
Čeprav je bil konec septembra po koledarju zaradi vpliva polne lune izjemno neugoden za dober ribolov, saj se ribe zaradi solidne vidljivosti hranijo tudi ponoči in so čez dan prej site kot lačne, pa je še pred jutranjim prihodom v izolsko marino, kjer ima 82-letni ribič Stane Skok iz Kamnika že vrsto let privez za skoraj petmetrski čoln, padla odločitev, da je dan kot nalašč za lov na skuše na odprtem morju.

Informacije iz ribarnice

Izkušeni morski mački namreč že v koprski ali kateri drugi ribarnici preverijo, kaj se govori pri prodajalcih ribiške vabe (v glavnem so to sardele, neočiščeni in zamrznjeni lignji ter klapavice) in koliko ribiči od njih jemljejo ostanke sardel in drugih rib, ki so odlični za privabljanje rib. V ribiškem žargonu tej brozgi, ki jo pred ribolovom skupaj s starim kruhom daš v krompirjevo vrečo in obteženo s kamnom po vrvici spustiš v morje, pravijo brum ali bruma. Ker je ta dan okoli 8. ure ni bilo več, je bil to dober znak, da se splača odpraviti na skuše. Še sploh ker je bilo na morju že od daleč videti, da ni visokih valov.

Predpogoji za lov na skuše

Z gliserjem, na katerem je močan zunajkrmni motor yamaha 60, sva s sogovornikom v brezvetrju in po gladki morski gladini v vsega dvajsetih minutah pridrvela na nekaj kilometrov oddaljeno pozicijo ob velikanski boji Paloma, ki leži na meji med slovenskim in italijanskim delom Tržaškega zaliva. Tja vsi prihajajo zato, ker je okoli nje dokaj gost promet tovornih ladij, za katerimi prihajajo tudi ribe, kot so skuše, šnjuri pa tudi večje plave ribe, kot so lampuge in palamide.

Rana ura ...

Četudi je bilo tam že več domačinov, ki največkrat pridejo že kmalu po začetku dneva, in sva lahko zasedla le nekoliko »slabšo« pozicijo, nama je bilo takoj jasno, da ulov ne bo izostal. Ker vsak ribič v morje vseskozi meče na drobne kose narezane sardele, večina pa jih v dobrih 20 metrov globoko vodo po vrvi spusti tudi po sardelah dišeči brum, sva vedela, da bo količina ulova odvisna le od tega, kako velika jata skuš in drugih rib bo priplavala mimo.

Najprej je na tri trnke, navezane na različnih višinah osnovne naveze, pričakovano zagrizel lokalni ribji drobiž. Ker je dno zamuljeno, sta najpogostejša gvat (podoben babici) in od 5 do 8 centimetrov dolga ribica, ki ji ribiči pravijo fašist, četnik pa tudi mala kirnja, saj ima za svojo velikost velik gobec in bi, če bi jo dvajsetkrat povečal, res spominjala na globokomorsko kirnjo. Tako ime je dobila, ker je precej požrešna in jo je treba na določeni poziciji najprej »iztrebiti«, da potem lahko loviš večje ribe. No, čez pol ure je sledil prijem manjšega mola, ribe iz iste družine kot oslič. In zatem še menole, jatne ribe, ki pa ima tako majhen gobček, da lahko precej ovira ribolov ciljne ribe. Vabe namreč ne požre tako kot večji mol ali skuša, temveč jo sunkovito napada in trga manjše koščke, na velik trnek za skuše pa se ne zapne prav pogosto.

Ko se ribe ne obešajo

Ob gledanju nekaj deset metrov oddaljenih sosedov, ki so lovili samostojno ali največ po dva skupaj, ujeli pa skoraj nič, je bilo kaj kmalu jasno, da se skuše tokrat ne bodo kar obešale in da se bo treba za vsako potruditi. Kar pomeni, da je bilo treba namesto robustne palice s trdim vrhom uporabiti nekoliko lažji pribor z občutljivejšim vrhom. In zaleglo je nenehno počasno dvigovanje in spuščanje palice. Torej aktivni ribolov, in ne čakanje, da bo palico, naslonjeno na rob čolna, kar upognilo pod težo hitre skuše. Ribe so prijemale kakšen meter nad dnom, in to zelo previdno. Od 9. do 13. ure je naš ribič ujel 12 skuš, po dva šnjura in mola ter eno menolo. Četudi se v ribiškem žargonu temu reče slab ulov – kadar skuše res prijemajo, jih lahko naenkrat uloviš po dve ali tri, v nekaj urah pa tudi več kot 50 –, pa s težo od 100 do 300 gramov hitro prinesejo kosilo za vso družino. Sicer pa po zakonu na eno dovolilnico ne smeš ujeti več kot pet kilogramov rib na dan. Žal med ujetimi ni bilo nobene lampuge ali zlate skuše, ki lahko tehta od nekaj sto gramov pa do 10 kilogramov in več, čeprav nama je prodajalec na koprski tržnici dejal, da se je zadnje dni nekaj ribičev pohvalilo tudi s tem za naše morje še precej redkim ulovom izjemno lepe roparice.

Priobalni ribolov

Ker sva bila z ujetim zadovoljna, sva se odpravila še na ribolov bližje obali. Izbrala sva pozicijo nasproti Fiese, približno 500 metrov od obale. Ker je tam globina od 24 do 30 metrov, dno pa mešano (mulj, korale, pesek), sva upala, da bo prijela kakšna orada, večji mol, ribon ali katera druga bela riba. Kljub močnemu toku, kar je za ribolov dobro, pa je v dobrih dveh urah poleg enega večjega 200-gramskega in enega manjšega ribona čudovitih rdečkastorozastih odtenkov prijelo le še nekaj manjših rib – po dva mola in šnjura ter sedem menol. Ko sva se premaknila še bližje obali, so vabe napadli nedorasli primerki rumencev. Zato sva malo pred 16. uro ribolov končala s skupno 28 ujetimi ribami, težkimi okoli štiri kilograme.

Odklop je drag, a neprecenljiv

Četudi dovoljena norma ni bila dosežena, pa sta čudovito sončno vreme in morski zrak odtehtala vse stroške in napore, ki jih prinašajo taka rekreacija, zabava in sprostitev. Če bi celinci na ribolov gledali le skozi stroške goriva, da se iz notranjosti pripelješ na morje, da kupiš dnevno dovolilnico (stane 7 evrov), kupiš vabo, nato kuriš še bencin za motor na čolnu, na koncu pa ne ujameš kaj več kot dva ali tri kilograme rib, vrednih komaj 30 evrov, bi večinoma delali le izgubo. A pri večini ribičev prevlada neekonomska korist, ki je sicer nemerljiva, a v teh stresnih časih neprecenljiva. Govorimo seveda o užitkih, zabavi, druženju in zdravi rekreaciji. Skratka, o odklopu.

Uživa vse leto

Stane Skok, ki je že dolga leta upokojenec, prav tako pa tudi ribič, je dejal, da je zanj to oblika preživljanja prostega časa, za katero mu ni nikoli škoda ne časa ne denarja. Namesto da bi na morje prihajal le zaradi poletnega kopanja in poležavanja na soncu, si raje vse leto privošči aktivni ribolov s palico iz čolna. Od pomladi do pozne jeseni lovi ribe, pozimi pa sipe in lignje. Poleg osebne zabave in rekreacije na morju ga navdušujejo tudi druženja z ribiči in ribiške fešte, na katere lahko na sveže ulovljene ribe povabiš vso družino in prijatelje, da o sipini solati ali golažu niti ne govorimo. Sogovornik je tudi dokaz, da lahko v pozni starosti, ko nekateri komajda še stojijo ali hodijo, ob ribiškem adrenalinu na zibajočem se čolnu stojiš in loviš celo po več ur. Tokrat jih je zdržal kar osem, pri čemer je treba poudariti, da mora biti ribič izjemno trdoživ, saj ga čakajo močno sonce, hud zimski mraz, dež, visoki valovi in zibanje, večkrat je treba dvigniti tudi težko sidro. Če dodamo še večurno nenehno držanje vsaj polkilogramske palice, ki kmalu postane izjemno težka, rekreacijski ribolov zlahka uvrstimo med najnapornejše oblike rekreacije ali športa, saj zahteva človeka z odlično telesno kondicijo in visoko stopnjo vzdržljivosti. Na čolnu namreč tudi ješ in opravljaš vse fiziološke potrebe (vsakogar, ki mora lulati, pač ne boš vsako uro vozil na obalo). Ker jih večina nima stranišč, je veliko tudi improvizacije – zato tak ribolov ni za vsakogar. Kdor ne zmore, naj se raje loti obalnega ribolova, ki pa zagotovo ni tako napet, saj so prijemi redkejši, ulov pa večkrat zelo vprašljiv.