Na Slovenskem že 150 let organiziranega čebelarstva
Slovenski čebelarji so minulo soboto praznovali, s slavnostno akademijo v Cankarjevem domu so proslavili visoke jubileje, ki jih za njih piše letošnje leto: 150 let organiziranega čebelarstva, 20 let Apimondie Ljubljana 2003, 250. obletnica smrti Antona Janše in začetek delovanja Čebelarske šole Antona Janše. Obiskovalce so nagovorili tudi predsednica države dr. Nataša Pirc Musar, Jeff Pettis, predsednik Apimondie, Vesna Vodopivec, pomočnica uprave NLB, d. d., in Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije.
Zgodovina slovenskega čebelarstva je pisana in pestra, najpomembnejša pa je zagotovo ustanovitev Kranjskega društva za umno čebelarstvo leta 1873, ko je izšla tudi prva številka glasila Slovenska čebela. Najstarejši prikaz človekovega odnosa do čebel je nastal pred 20.000 do 30.000 leti v Pajkovi jami pri Bicarpi v španski pokrajini Valencia; prastara risba prikazuje dve osebi pri ropanju čebeljega gnezda. Visita na nekakšni vrvi oziroma vzpenjavki, čebelarja odvzemata med, pri tem pa si pomagata z dimom. Od popolnega ropanja čebeljih gnezd do gozdnega čebelarjenja pot ni bila dolga. Človek je kmalu spoznal, da je mnogo ugodneje čebele le delno oropati in jim pustiti ravno toliko hrane, da preživijo naslednjo zimo.
Vsaka tretja žlica hrane
Slovenija je čebelarska velesila, je v nagovoru na slavnostni akademiji ČZS v Ljubljani poudarila predsednica republike Nataša Pirc Musar. Izpostavila je pomen čebel in drugih opraševalcev za svetovno prehransko varnost. »Od njih je odvisna vsaka tretja žlica naše hrane,« je dejala. Prehranski varnosti bo Pirc Musarjeva sicer posvetila svoj drugi predsedničin forum čez dober mesec. Slovenski čebelarji so v svetu poznani in zaželeni kot odlični in dobro organizirani strokovnjaki, saj čebelarijo na do čebel prijazen in trajnosten način, je dejala. Izpostavila je znanje, ki so ga v Sloveniji razvili za čebelarjenje invalidov in med drugim vključuje prilagoditev čebelnjaka ter čebelarski priročnik za invalide. To znanje Slovenija zdaj izvaža. Spomnila je, da je Slovenija prva država na svetu, ki je čebelarstvo kot način življenja vpisala na Unescov seznam za nesnovno dediščino. STA
Z ajdo do nove paše
»Čebelarstvo ima v Sloveniji dolgo tradicijo,« pravijo v Čebelarskem muzeju v Radovljici. »Že v 13. stoletju zasledimo v urbarjih zapisane dajatve v številu panjev, ki so nesporen dokaz za t. i. domače čebelarjenje. Čebelarili so v ležečih panjih ali uljih, izdolbenih delih drevesnega debla, za katere se je uveljavil izraz korito. Uvajanje ajde v prvi polovici 15. stoletja je pomembno pripomoglo k razvoju čebelarstva, saj so čebele z ajdo pridobile novo, izdatno pašo v zgodnji jeseni.« O čebelah na naših tleh je poročal že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske: »Silno veliko jih je; obogaté marsikaterega poštenega gospodarja, če ga hoče Bog blagosloviti z njimi. Tu, v tej deželi, imajo posebne hišice za čebele, kamor spomladi, navadno na cvetno nedeljo, postavijo panje in jim odmaše luknje.«
S pospeševanjem čebelarjenja v tedanjih avstrijskih deželah so se v 19. stoletju in na prelomu v 20. ukvarjale kmetijske družbe, in ker te za čebelarstvo niso imele posebnega posluha, so se čebelarji poskušali organizirati sami. »V sredini druge polovice 19. stoletja je dozorel čas, da so po vzoru čebelarskih društev, ki so nastajala v drugih avstrijskih deželah, tudi na Kranjskem ustanovili podobno organizacijo, katere cilj je bil izboljšati tedanje stanje in se enakopravno vključiti v sodobne tokove na področju čebelarstva,« pravi čebelar in publicist Franc Šivic.
»Zamisel o tem se je brez dvoma porodila v glavi barona Emila Rothschütza, posestnika iz Podsmreke pri Višnji Gori, enega izmed takrat najbolj izobraženih in vsestransko dejavnih čebelarjev pri nas, za idejo pa je navdušil še nekaj somišljenikov, predvsem župnika Jožefa Jeriča iz Dobovca pod Kumom in frančiškanskega patra Salvatorja Pintarja iz Ljubljane. Glede organiziranosti se je Rothschütz zgledoval predvsem po moravskih čebelarjih in njihovem društvu s sedežem v Brnu. Verjetno mu je bilo kot zelo razgledanemu človeku po godu dobro sožitje med češko in nemško govorečimi člani. Tam je pobral tudi zamisel o strokovnem glasilu v dveh uradnih deželnih jezikih, ki jo je pozneje poskušal čim uspešneje presaditi na kranjska tla. Njegova trgovina s čebelami je medtem že lepo cvetela, zato za njen nadaljnji razvoj ne bi bilo boljšega kot dejavno in močno društvo ter dobro strokovno glasilo v obeh jezikih, saj bi mu to pomagalo utrditi poslovne vezi s kupci po svetu in najti nove, hkrati pa bi mu pomagalo domače čebelarje naučiti sodobnega načina gojenja čebel, da bi bila oskrbna baza čim večja in čim kakovostnejša.«
Tu, v tej deželi, imajo posebne hišice za čebele, kamor spomladi, navadno na cvetno nedeljo, postavijo panje in jim odmaše luknje.
Panji s premičnim satjem
Čebelarji družine Rothschütz imajo največ zaslug za tedanji napredek našega čebelarstva in za priznanje kranjske čebele. Prav baron Emil Rothschütz, ki je leta 1868 v Podsmreki pri Višnji Gori ustanovil Kranjski trgovski čebelnjak in se širokopotezno lotil trgovine s čebelami, je bil eden od treh pobudnikov ustanovitve močne čebelarske organizacije, ki je izdajala strokovno glasilo.
Dvojezično Kranjsko društvo za umno čebelarstvo, katerega vodenje je prevzel Rothschütz, je bilo ustanovljeno 30. julija 1873 v Ljubljani, takoj pa je začelo za slovenske člane izdajati glasilo Slovenska čebela, za nemške pa Krainer Biene. Poglavitni nalogi društva sta bili izobraževanje čebelarjev in uvajanje sodobnejših metod čebelarjenja, zlasti panjev s premičnim satjem. Člani društva so bili takratni ugledni čebelarji, po večini izobraženci. Zaradi neugodnih gmotnih razmer in slabega odziva članov je društvo leta 1875 prenehalo izdajati glasilo Krainer Biene, predsednik Rothschütz pa je odstopil.
Na občnem zboru 26. januarja 1876 so društvo preimenovali v Slovensko društvo za umno čebelarstvo, ki je delovalo do leta 1883. Istega leta so ustanovili Čebelarsko in sadjarsko društvo za Kranjsko s sedežem na Jesenicah. Obstajalo je do leta 1898 ter izdajalo glasilo Slovenski čebelar in sadjerejec.
Na pobudo Gustava Pirca so 28. januarja 1898 ustanovili Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Koroško, Štajersko in Primorsko, ki je povezalo čebelarje vseh takratnih slovenskih dežel in ki kot Čebelarska zveza Slovenije deluje še dandanes.
1873. so ustanovili Kranjsko društvo za umno čebelarstvo.
