Na slovenski smreki v Vatikanu prižgali lučke

Letošni božični Vatikan je po zaslugi Slovenije in njenih strokovnjakov, mednarodno priznane floristke dr. Sabine Šegula in strokovnjaka za hortikulturo Petra Ribiča, ter številnih prostovoljcev enkratno in slavnostno pripravljen na praznik.

Za vsemi, ki so sodelovali pri krasitvi Vatikana, je kar nekaj mesecev napornega dela, skoraj spektakularni prevoz smreke iz kočevskih gozdov, krasitev številnih manjših smrek in jelk in končno okrasitev smreke na Trgu sv. Petra. »Delo se je začelo tri mesece prej, preden so bili okraski iz slame in oblancev narejeni,« nam je v pogovoru iz Vatikana povedala Šegulova, ki je imela skupaj s Ribičem tokrat zares ogromno dela: »Poleg preddverja vatikanske vlade, žandarmerije, Apostolske elemozinerije, Veleposlaništva RS pri Svetem sedežu, Veleposlaništva RS Italije in radia Vatikan sva okrasila tudi božično drevo v zatočišču brezdomnih Palazzo Migliore. To je bilo prav posebno doživetje. Za to drevo so namreč 50 okraskov naredili tudi v društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, dnevnem centru za brezdomce. Zelo sem vesela, da smo lahko košček božičnega vzdušja pripeljali tudi k njim.«

Ob delu v Vatikanu je bilo po besedah Šegulove kar precej zanimivosti: »Zaradi covida-19 je bilo na voljo veliko manj osebja in tako so nama pripravili jelkin vrh za dvorano Klementina v četrtek. Takoj zjutraj sva s Petrom v spremstvu odšla v to dvorano, ki je v protokolarnih prostorih in zastražena s švicarsko gardo. To je prostor z zelo omejenim gibanjem, in prav posebni privilegij je, da sva lahko v teh prostorih, kjer ima papež Frančišek avdience in so še drugi uradni dogodki, okrasila vrh slovenske jelke. Zame je to še posebno potrditev moje strokovnosti, saj sem sama oblikovala dizajn okraskov z enakim motivom, vendar v treh velikostih.«
Kar šestmetrski vrh jelke sta okraševala tri ure, še pove floristka: »Vrtnarji in mojstri za lučke so nama božično drevo prej pripravili, potem pa se je začelo zahtevno delo. Sliši se preprosto, da le obesiš okraske na veje in vejice, ampak sva morala paziti na njihovo enakomerno razporejanje. Poseben izziv je predstavljala špica, ki sva jo skupaj naredili s študentko Špelo Peršič. Po mojih navodilih je spletla spodnji del, s katerim namestimo špico na vrh drevesa, skupaj pa sva nato izdelali motiv zvezde, ki je ojačan in mora biti pri izdelavi par rok.«

Potem je sledilo več presenečenj: »Dan prej sva namreč s Petrom izvedela, da bova krasila še dve manjši trimetrski slovenski smreki v Apostolski palači. Ker so zaradi epidemije zaprli dvorano Pavla VI. in so vedeli, kakšne okraske imam pripravljene za načrtovano okrasitev šestmetrskega jelkinega vrha, so nama naročili, da okrasiva dodatno dve drevesi v drugem protokolarnem prostoru. Seveda nastane težava, saj sem imela narejeno za eno božično drevo le eno špico. Glede na dolgoletne izkušnje pa ni bilo večje zadrege, saj sem pripravila tudi nekaj oblancev, žic, vrvic in potrebno orodje, ki ga potrebujem za popravila okraskov in v tem primeru za izdelavo dodatne špice. S Petrom sva imela delovno-ustvarjalni večer in dodatna špica, zvezda, je bila narejena.«

Okrasila sta tudi drevo, ki raste v krožišču za baziliko pred domom Santa Marta, kjer biva papež Frančišek. »To krožišče je najbolj prometno in zelo zastraženo. Drevo, ki tu raste, je v slabem stanju, spodnje veje so se posušile in so jih vrtnarji odrezali. Vendar so slovenski okraski iz slame, ki so jih izdelali prav posebej za to drevo skavti Mamutovo stegno iz Kamnika, polepšali to drevo za čas tudi po božičnih praznikih. Ljudje, ki so se peljali mimo, so me spraševali, kje se da tako dekoracijo kupiti. Ko sem jim razložila, da je to ročno delo in kako so Slovenci izdelovali okraske, so čestitali.«

Poseben izziv je bila krasitev 30-metrske smreke, pravi Šegulova: »Krasitev tako visokega drevesa je izjemno nevarna in vreme nam ni bilo naklonjeno. Ko sem razložila, kako naj okraske pritrjujejo in razporejajo, so fantje, ki so specializirani za delo na višini, začeli. Bili smo v stalnem stiku, ko so začeli krasitev vrha in so ga okrasili približno štiri metre, so se ustavili in skupaj smo se pogovorili o nadaljevanju dela. Ko so bila v košari dvigala, se je namreč pripravljalo k nevihti, in zaradi varnosti se je delo prekinilo. Tako smo smreko okrasili v štirih namesto dveh dneh.«


Vatikan je torej okrašen po slovensko. »Vsi, ki so videli naše delo, so nam čestitali. Tujci so prepoznali mogočno dodano vrednost tako široke akcije izdelovanja okraskov, medgeneracijskega sožitja in boja proti osamljenosti v teh časih koronavirusa. Ko vidiš, koliko dela je vloženega, koliko ljudi je s srcem delalo, da je ta projekt uspel, lahko le rečeš, ponosen sem, da sem del te zgodbe. Ta božična slovenska zgodba naj bo odeta v pozitivne misli, naj betlehemske zvezde pokažejo pot v novo, svetlejše obdobje. Spoštujmo delo vseh, po moji oceni je v tej zgodbi sodelovalo okoli 600 ljudi. Sem štejem tudi različne medije, ki so vest o božični krasitvi in predstavitvi Slovenije poslali po svetu,« je sklenila Sabina Šegula.