Na Šmarni so pozdravili sončne žarke (FOTO)
Sedmi solsticijev šmarnogorski pohod, v sklopu katerega se na priljubljeni ljubljanski vzpetini zberejo vsi, ki želijo pozdraviti prve sončne žarke na najdaljši dan v letu, je znova privabil zagnano množico. Zgodnje jutro, sicer še zadnjič v takšni obliki, je letos več sto ljudem popestrila tudi Nuša Derenda.
»Gre se za to, da se gre,« je zapisano na facebooku na uradni strani projekta Od vzhoda do vzhoda, katerega pobudnica je Betka Šuhel Mikolič. Tista Betka, ki nad Ljubljano redno lovi sončne vzhode. Vztrajna, drzna, srčna in predana. Njena formula, ki je bila moto, kako na prvi dogodek Od vzhoda do vzhoda privabiti še koga, je zelo preprosta: »Nekega dne preprosto med svoje življenjske prioritete postaviš gibanje.« In tako je projekt tudi nastal. Takrat, leta 2016, se je na lov prvih sočnih žarkov in zaporednih vzponov podala skupaj z Metko Albreht.
Kako je do tega prišlo? Nič kaj veliko ni razmišljala, ko je javno obljubila, da bo Šmarno obiskala 300-krat. In uspelo ji je. Celo kar 366-krat. Pa ne vsak dan, čeprav bi se izteklo, saj je bilo to leto prestopno. Z enim dnevom in eno nočjo je želela nadoknaditi dopustniške dni. Da nočni strahovi ne bi trajali predolgo, je za ta podvig izbrala dan z najkrajšo nočjo. Poletni solsticij. In sopotnico Metko, s katero sta želeli nadoknaditi vse zamujene čveke. Potem se je pa zapletlo. Nastal je projekt Od vzhoda do vzhoda.
Zgodnja jutranja hoja, ki povezuje ljudi, slovenske vrhove, naravo in sonce v prav posebno zgodbo, h gibanju vabi brez prijavnin in startnin, pa vendar ponuja ogromno. Ključnega pomena pa je predvsem samoiniciativa, notranja motivacija, saj ne gre za tekmovanje – na vrhu se ne prejme medalje. Prejmete pa vse, kar potrebujete za sproščanje hormonov sreče, saj sta dva načina, ki po znanstvenih raziskavah spadata med učinkovitejša, hoja in objemi. In obojega je na dogodku Od vzhoda do vzhoda na pretek.
Hoja in objemi
To množično lovljenje sončnega vzhoda na poletni solsticij je tudi projekt, prepleten z družbenokoristnimi aktivnostmi in zakoličen kot dan, poln hoje, objemov, druženja, povezovanja in veselih doživetij. Več tisoč ljudi si je 21. junija ob 5. zjutraj v teh letih že privoščilo pogled na prve sončne žarke z vrha Šmarne pa tudi drugih slovenskih vzpetin.
V sedmih letih je bilo tudi nekaj gostovanj na Pohorju, Sv. Ani, Boču in Joštu, a najbolj domača je ves čas ostajala priljubljena Šmarka. Posebnost tega projekta, kjer koli se je izvedel, je živ orkester, ki zaigra ob vzhajanju sonca. Do zdaj so morali mnogo prezgodaj vstati člani Orkestra slovenske vojske in policije, Ansambel Saša Avsenika in Alfi Nipič, Stroj Machine pa Nuša Derenda ... Projekt je vseskozi imel še promocijsko in povezovalno noto, saj je vključeval predstavitve naravnih in kulturnih znamenitosti kraja, v katerem je gostoval, širši Sloveniji.
Letos pa so se pohodniki od blizu in daleč v takšni množici in organizirano še zadnjič sredi noči podali na Šmarno goro. Betka Šuhel Mikolič namreč po sedmih letih zaključuje uradno različico projekta. Kot je zapisala, je treba ujeti vrhunec. In da zdaj, po vseh teh letih, »znamo tole zapopasti tudi brez uradnih organizatorjev. Samoiniciativno. Dvigniti rito in zadihati globoko. Ne nazadnje gre pri vsem skupaj tudi za intimno stvar. Pripomogla je ta odbita ideja o lovljenju sončnega vzhoda. Konkretno vlogo je odigrala tudi covidna situacija. Gibanje je pomembno.«
Tako povabi, naj za naprej velja, da se brez taktirke 21. junija navsezgodaj vsak po svoje, sam, v družbi, kakor je komu ljubše, odpravimo proti kakšnemu vrhu, magari na Šmarno goro. Četudi tam ne bo žive muzike, brezplačnega čaja in okusnega zajtrka. »Srečanja in objemi naj ostanejo. Saj smo gibanje. Vibriramo. V neskončnost. Zaupam.«
