Na smrt bolan v službo, da bi poskrbel za hčeri

Sestri, 20-letna Sara in 17-letna Monika Buzečan iz Kopra, sta dekleti ločenih staršev, pred dnevi pa sta ostali brez ljubljenega očeta. Imel je komaj 45 let. Koprskemu policistu Deanu Buzečanu so leta 2019 diagnosticirali raka mehkega tkiva, kar je bilo zanj, ki nikoli ni bil bolan, in za tesno povezano družino zares hud udarec, nam povedo njegova mati, oče, obe hčerki in njegova nekdanja žena. Odstranili so mu ledvico, ga obsevali, prestal je kemoterapije, a rak se je razširil na pljuča, jetra, celotno trebušno steno.

Rešil samomorilca

Zanj imajo tisti, ki so ga poznali, samo najlepše besede. Policist je bil od 18. leta, najprej je delal na policijski postaji v Izoli, potem na mejnem prehodu Dragonja in prometni policiji Koper, na Škofijah. Pomagal je vsem, ljudem je popravljal avtomobile, motorje, napeljal vodovod ali elektriko, pomagal je graditi, tudi na njivo je šel. Bil je prvi, ko je bilo treba zavihati rokave.

Dva dni, preden je truden od bolečin in borbe za življenje za vedno zaprl oči, smo ga obiskali novinarji Slovenskih novic. Četudi je uradna medicina od njega dvignila roke, to je Dean vedel, s svojo smrtjo ni hotel pahnil hčerk v še večjo finančno stisko. Njegova družina, poleg hčerk še nekdanja žena, 43-letna Sanela, s katero sta ostala velika prijatelja, in Deanovi starši, 63-letna Danica in 69-letni Angel, ki sta ga do prerane smrti negovala na Škofijah, je upala, da jim bo s pomočjo dobrih ljudi uspelo zbrati denar za alternativno zdravljenje. Ob našem obisku so bili skrušeni, a verjeli so v čudež.



Kako močno se je trudil premagati sarkom, predvsem zato, da bi lahko poskrbel za hčerki, kaže dejstvo, da je šel med bolniškim staležem na smrt bolan v službo, odločen, da bo spet delal. Ostal je le nekaj ur, moral se je vrniti v bolniško posteljo. Prav tako se policist, ki je bil za hrabrost in požrtvovalnost odlikovan, ni hotel upokojiti. Reševal je življenja v prometnih nesrečah in večkrat tvegal, za svoje delo je prejel več priznanj, medalj, pokalov. Spomnimo na dogodek, o katerem smo mediji poročali 30. marca 2015. Takrat 33-letni italijanski državljan, ki živi v Kopru, si je s skokom z viadukta Črni Kal hotel vzeti življenje. Medtem ko je hodil po zunanji strani vetrolova, je zaradi oprijema potisnil roko skozi vetrolov vse do komolca, kar je izkoristil Dean in ga prijel za roko. Pomagal mu je še kolega. Vztrajala sta tudi, ko se je hotel moški z nogami odriniti z mosta, vse dokler niso prišli gasilci. Zato so kolegi prizadevnemu policistu podelili medaljo. Našemu uredništvu je znano, da moški, ki ga je rešil, živi s polnimi pljuči, Deana pa žal ni več.
 

Družina v dolgovih

Do zadnjega dne je hrabri policist verjel, da bo premagal bolezen in lahko delal naprej, hotel je skrbeti za Saro in Moniko: »Da bi nama zagotovil streho nad glavo in odplačal kredite, ki jih je vzel za obnovo stanovanja,« pove Sara, ki s sestro še ne dojema, da očeta ni več. Žalost družine je neizmerna, spremljajo pa jih tudi finančne skrbi. Monika je dijakinja četrtega letnika predšolske vzgoje, Sara, ki je končala frizersko šolo, se je na željo očeta do njegove bolezni izredno šolala za ekonomsko tehnico.

Denarja za šolo zdaj ni, tudi zaradi stroškov pogreba: »Mati skrbi za naju, zlata mama je, a ne zmore vsega, ima kredite, plače pa okoli 800 evrov,« pravita hčerki, ki sta z očetom živeli v Olmu. »Zdaj sva sami v eni sobi, preostali del je gradbišče. Narediti je treba kuhinjo in kopalnico. Dolga za stanovanjski kredit za obnovo doma in gotovinskega, ki ga je oče vzel, da imamo za hrano in položnice, je še za približno 23 tisočakov. Nimava za material in delo, to bo stalo še kakšnih pet tisočakov. Bolniške je dobival okoli 900 evrov,« nam povesta hčerki. In še, da je vse obnavljal sam: »Veliko truda je vložil, nikoli ni bilo nobenega delavca v stanovanju. Kakšne štiri mesece po začetku obnove je izvedel za diagnozo,« pravi Sara, ki se želi vrniti v šolo.

Sestri, ki sta v petek pokopali očeta, zdaj potrebujeta pomoč dobrih ljudi. Očeta se bosta spominjali po tem, da je za njiju naredil vse, da je bil rajši lačen, kot da bi njima kaj manjkalo: »Spominjali se ga bova po tem, da naju je imel zelo rad, pomenili sva mu vse na svetu. In po tem, kako zelo pogumen je bil.«