Ob Miklavžu ni bilo strašljivih parkljev, terapevtka Reševa: Upam, da so jim šteti dnevi
Od nekdaj je veljalo, da so parklji namenjeni predvsem strašenju otrok, kot simbol kazni za neubogljive, in da bodo odnesli tistega, ki ni priden. Vsakoletni tradicionalni sprevod Miklavža pospremijo angelčki, ki obdarujejo pridne otroke, parklji in vragi pa strašijo poredne.
A letos je bilo po pisanju bralke drugače.
»Otroka sem pripravljala na to, da bodo v središču strašni parklji in hudiči, a naj se nič ne boji, saj bom ob njem, in tudi dejala sem mu, da se imamo doma preveč radi, da bi pustila parklju, da ga odnese. V pričakovanju najbolj strašnega, kjer bi se lahko otrok poskušal sam soočati s svojim strahom, je sledilo presenečanje – parklji oziroma otroci, oblečeni v vragce, so bili tihi kot miške, vsakoletnega razgrajanja in bruhalca ognja pa sploh ni bilo,« je zapisala nekoliko razočarana bralka.
Sprašuje se, ali je razlog, da ni bilo strašnih parkljev, v tem, da so organizatorji ubrali modernejše metode vzgoje, da se otrok ne straši, ali gre za kaj drugega.
S Turizma Ljubljana so nam odgovorili, »da ob tako velikem dogodku in množici sodelujočih se kdaj zgodi, da tik pred zdajci kdo odpove zaradi objektivnih razlogov, bolezni itn. Tako da ni šlo za odločitev, le splet okoliščin,« so zagotovili.
Terapevtka Špela Reš: Upam, da so strahovladju parkljev šteti dnevi
Kaj o strašenju otrok ob spremljavi prvega dobrega moža Miklavža meni Špela Reš, univ. dipl. psih., TA psihoterapevtka, ki jo kot strokovnjakinjo svetuje tudi Marko Juhant? Prosili smo jo za komentar, tega v celoti objavljamo.
Miklavževanje je čas, ko otroke, še bolj kot po navadi, začnemo deliti na »pridne« in »poredne«. Opisovanje otrok s takimi pridevniki je po mojem mnenju neprimerno in škodljivo za otrokov razvoj zdrave samopodobe.
Opisana pridevnika predpostavljata lastnost ubogljivosti otrok (do staršev, učiteljev ali druge avtoritete), kar v današnjem času ni več lastnost, ki bi predstavljala najbolj pomembno vrednoto. V sodobnem okolju uspevajo posamezniki, ki prepoznavajo svoje individualne kvalitete in prednosti, ki so kritični ter mislijo s svojo glavo. Je pa vzgoja takega posameznika bistveno bolj zahtevna kot vzgoja »pridnih in ubogljivih«.
Miklavževi spremljevalci parklji, ki so po izročilu mladi, vaški fantje in moški, naj bi z glasnim ropotom preganjali zle zimske duhove.
Parklji pa že dolgo ne predstavljajo več dobrih duhov, ki preganjajo zimo, ampak so postali kaznovalci »porednih« otrok. Postali so pomoč staršem, ki vzgajajo s pomočjo ustrahovanja »če ne boš priden, te bodo parklji vzeli«. Otrokom, ki niso ubogljivi, se tako prek celega leta ustvarja nevidna podoba nekoga strašnega, ki ga bo kaznoval, odpeljal, vzel stran od staršev.
Mlajši ko je otrok, večji je strah pred podobo parklja, neposredna izkušnja s parkljem pa je za nekatere otroke celo travmatična.
V svoji terapevtski praksi sem se s travmatično izkušnjo, povezano s parklji, že srečala.
Otroci z negativno izkušnjo s parklji poročajo o močnem strahu, povezanem z miklavževanjem na splošno. Poleg strahu doživljajo močne občutke krivde, da niso bili »dovolj pridni«, skrbi jih, da jih bodo parklji kaznovali. Pri nekaterih se je strah generaliziral na vse vrste mask, kar pomeni, da tesnobo doživljajo tudi v času pustovanja.
Nekateri najstniki, ki so z mano delili izkušnje miklavževanja iz otroštva, povedo, da je strah še vedno prisoten, čeprav vedo, da so pod maskami njihovi sovaščani ali sokrajani, ki jih poznajo.
Sprašujem se, zakaj Miklavžev sprevod ne bi bil sprevod prijetnejših in manj strašljivih spremljevalcev, ki bi za otroke predstavljali v celoti pozitivno izkušnjo. Strahovladju parkljev pa upam, da so šteti dnevi.
