Na travniku imata 500 palčkov

Iz Radeč navkreber se po dveh ovinkih že znajdemo v vasi Jelovo, leži pod Kumom, dobrih 400 metrov nad morjem. Pogled na breg nad cesto pove vse: pozdravi nas stotnija palčkov, kaj ena. Pogled na levo in desno razkrije, da jih je 500! Jože Vitasovič nas povabi na teraso družinske hiše, kjer živi s partnerico Marinko Zorec. Stara sta 52 let, oba pridno hodita v službo, ona prodaja vozovnice na železniški postaji, on vozi kombi v Mlekarni Celeia.

»Od nekdaj so mi bili pri srcu palčki. Prvega sem opazila pred 20 leti v izložbi v Celju in ga kupila,« pojasni Marinka. »Imel je lučko. Potem pa so se kar množili. Zdaj jih imamo 500 ali še kakega več. Saj ni časa, da bi jih štela,« smeje doda. »Enega imam še v avtu,« pravi Jože, Marinka pa ga dopolni, da je v kombiju pravzaprav orel.

»To je drag šport,« izvemo od Jožeta, ki pa si s tem ne beli glave. Če je treba, se usede za volan in se odpeljeta po novega! »Tudi 1200 kilometrov daleč na Poljsko,« razkrije Jože. »Kupujeva jih nekaj po spletu, nekaj tako. Pri nas so še palčki iz Romunije, Italije, eden celo iz Amerike. V Sloveniji jih je bolj težko kupiti,« navrže Marinka, ki pravi, da je praviloma na njih napisano le to, kdo jih uvaža, nikjer pa ni moč najti podatka, kdo jih proizvaja. Pa pravi, da bi to rada izvedela, da bi šla tja na obisk. Šušlja se, da jih izdelujejo na Poljskem, nekateri trdijo, da celo v Severni Makedoniji. Niso poceni, od 50 in tudi do 250 evrov je treba odšteti zanje. Vse pa je odvisno od motiva, velikosti in pogajalskih sposobnosti kupca in prodajalca.

V Sloveniji takih zbirateljev, kot sta naša gostitelja, ni veliko, če sploh so, verjetno imata največjo zbirko vrtnih palčkov pod Alpami. »Vsak palček je pri nas dobrodošel, praviloma jih zbirava okoli Sneguljčice, teh pa imava več kot pet,« nadaljuje Jože, ki je zadolžen, da vzame v roke barvo ali orodje, če jih je treba popraviti. »Pred časom mi je sodelavka prinesla takega, ki je imel le glavo. Našla ga je pri kontejnerju. Jože ga je popravil, prebarval, pa smo ga tako položili, kot da mu glava gleda iz zemlje,« pravi Marinka. Jože kosi travo, in ko konča na enem koncu, lahko spet začne na drugem. Pa mu ni težko. Enako delavni so palčki. »Kar poglejte jih, vsak nekaj dela. No ja, skoraj vsak, tale tu, ki leži na deblu, je pa lenuh,« resno pripomni Marinka in pokaže še proti tistemu s pivom. Ta je menda Jožetov najljubši.

Palčki so visoki do 160 centimetrov, ob značilnih vrtnih pa se najdejo še živali, Stan in Olio, Rdeča kapica in volk. »Zdaj bom rabila še lovca in babico, v Mursko Soboto bova šla ponju,« nadaljuje Marinka. Nekaj palčkov ima ime, izvemo za Rudija in Pavleta. »Vseh si ne bi mogla zapomniti,« pove Marinka, ki se z njimi tudi pogovarja. »Vsaka hiša bi morala imeti vrtnega palčka. Pa ne varujejo le vrta, ampak tudi mene. Nekaj mističnega je v njih.« Že vnaprej se odloči, kam bo postavila novega, ta potem tam ostane za vse večne čase. »Palčki imajo tudi lučke, da jih ponoči ni strah,« pove Marinka.


Glas o deželi palčkov se naglo širi. »Ob sobotah in nedeljah je tu veliko ljudi, ki si jih ogledujejo, vsakogar sva vesela,« pove Jože, ki kot dober gostitelj takoj ponudi pijačo. Lani so ju obiskali tudi z občine Radeče in prinesli enega palčka.