POHODI
Na Triglav v vojni in miru
Pohodi na 2864 metrov visokega očaka so se vrstili v vseh časih. Prvi so stopili na njegov vrh štirje srčni možje iz bohinjskega kota.
Odpri galerijo
Triglav je gora bajk in čudežev ter ponosni prestol Slovenije. Foto: Primož Hieng
BOHINJSKA BISTRICA – Triglav, gora bajk in čudežev, ponosni prestol Slovenije, božanstvo starih Slovencev, ščit pred oglejskimi patriarhi in salzburškimi škofi ter naše znamenje zmage in bodočnosti. Letos mineva 240 let, odkar so štirje srčni možje stopili na sam vrh 2864 m visokega očaka. Proti njegovemu vrhu se zdaj vijejo kolone obiskovalcev. Pohodi so se vrstili v vseh časih, v vojni in miru. Nekaj teh je zabeležila zgodovina, več pa jih je utonilo v pozabo.
Prvi so stopili na njegov vrh štirje srčni možje iz bohinjskega kota. Šestindvajsetega avgusta 1778 so na pobudo barona in razsvetljenca Žige Zoisa prišli na sam vrh Lovrenc Willomitzer, ranocelnik v Stari Fužini, lovec Štefan Rožič (1739–1802) s Savice, rudarja Matevž Kos (1744–1798) iz Jereke in Luka Korošec (1747–1827) z Gorjuš. Od treh domačih vodnikov sta bila torej dva rudarja, kar je bohinjska posebnost in zanimivost, saj bi bili za takšno raziskovalno pot primernejši divji lovci. Verjetno gre sestavo odprave povezovati s tem, da je imel baron Žiga Zois takrat plavže v Bohinju in so zraven raziskovalnega dela iskali tudi informacije o morebitnih nahajališčih železove rude v višjih ležiščih pod Triglavom.
Že 2. avgusta 1779 so Baltazar Hacquet, Willomitzer in Matevž Kos poizkusili drugič priti na vrh Triglava. Dosegla sta ga le Willomitzer in Kos. Tretji pristop so 23. avgusta 1782 opravili Baltazar Hacquet in Luka Korošec ter neimenovani vodnik. Takratne triglavske gorohodce lahko postavimo v tri skupine: domači razumniki, raziskovalci ter tuji gostje in domači vodniki z nosači.
V tisti prvi dobi pristop na goro ni bil igrača. Današnja zavarovana pota, raba pripomočkov in varovanje, koče in zavetišča, izkušnje z vremenom in današnji odnos do gora, ki nas ne strašijo in odbijajo, ampak privlačijo, so pot na Triglav v največji meri olajšali.
Willomitzer Lovrenc, prvi pristopnik na Triglav, je bil domnevno rojen leta 1747 nekje na Madžarskem, umrl pa 27. januarja 1801 v Stari Fužini. Kdaj je prišel na Kranjsko, ni znano. V Ljubljani je obiskoval dveletno medikokirurško šolo Baltazarja Hacqueta na liceju in verjetno 1776. opravil mojstrski izpit za patrona kirurgije pri protomediku I. J. A. Haymannu. Žiga Zois, ki mu je morda omogočil že šolanje, ga je leta 1776 nastavil kot ranocelnika v Stari Fužini, zanj pa je opravljal tudi naravoslovna iskanja po bohinjskih gorah. Leta 1778 se je poročil s Špelo Jeglič, pet let pozneje pa je kupil v Stari Fužini vrt in bajto, kjer je še danes v rabi hišni vzdevek pri Padarju. Hišo je popravil in imel zadnja svoja leta gostilno, a mu posel ni cvetel, celo zadolžil se je.
V planinsko zgodovino se je vpisal kot udeleženec prvega vzpona na Triglav. Avgusta 1777 je bil po Zoisovem naročilu v skupini, ki je spremljala Hacqueta iz Srednje vasi do Velega polja, a proti vrhu zaradi slabega vremena niso šli, le Hacquet se je sam povzpel na Mali Triglav. Avgusta 1778 je bil Willomitzer v skupini, ki je vrh osvojila in jo je verjetno tudi organiziral. Vzpodbudila jih je najbrž nagrada, ki jo je Zois tedaj obljubil prvim pristopnikom.
Hacquetov zapis o tem omenja tri može, a brez imen – imenuje jih »dva srčna gamsja lovca in eden mojih bivših učencev«. Willomitzer je Zoisu nato opisal vzpon, razgled in sam vrh. Štirje srčni možje so 24. avgusta prišli do Velega polja, naslednji dan so šli pod Triglav in iskali na več straneh dostop na vrh. Nato so se 26. avgusta prek Zelenega plazu povzpeli na vrh. Za dokaz, da so ga osvojili – tako je zahtevala obljubljena nagrada –, so v skale na vrhu vklesali več začetnic. Hacquet jih je našel leta 1782, a bržkone ne vseh: I. S. Z. H. L. K. L. K. Označevale naj bi po vrsti: cesar Jožef II., Žiga (Sigismund) Zois, Hacquet, Lovrenc (W.), Kos in Luka Korošec.
V dolino so se vrnili še istega dne in spotoma zaznamovali svojo pot. Hacquetovo mnenje, da je bil Korošec »najbrž prvi, ki je pristopil na vrh (Triglava), odkar svet stoji«, lahko pomeni kvečjemu, da je prvi od skupine priplezal na vrh. Willomitzer je bil 2. avgusta 1779 s Kosom po Zoisovem nalogu znova na Triglavu (drugi vzpon), ko je spremljal Hacqueta, ki je izmeril nadmorsko višino Triglava, a čisto na vrh Hacquet morda ni prišel, zagotovo pa je 23. avgusta 1782 (tretji vzpon), vendar zdaj brez Willomitzerja.
Triglav je bil med prvimi osvojenimi visokimi vrhovi Alp. Pomen prvega vzpona kot alpinističnega dejanja je v iskanju prehodov v Triglavskem predgorju, ki so bili znani le deloma, izbiri primerne smeri v Triglavovi skalni gmoti in plezanju po njej na vrh. Vrednosti ne zmanjšuje dejstvo, da ga je tako kot še nekaj drugih poskusov in vzponov prej in pozneje konec 18. stoletja spodbudil Zois zaradi svojega mineraloškega zanimanja in kot podporo Hacquetovim raziskovanjem.
Prvi so stopili na njegov vrh štirje srčni možje iz bohinjskega kota. Šestindvajsetega avgusta 1778 so na pobudo barona in razsvetljenca Žige Zoisa prišli na sam vrh Lovrenc Willomitzer, ranocelnik v Stari Fužini, lovec Štefan Rožič (1739–1802) s Savice, rudarja Matevž Kos (1744–1798) iz Jereke in Luka Korošec (1747–1827) z Gorjuš. Od treh domačih vodnikov sta bila torej dva rudarja, kar je bohinjska posebnost in zanimivost, saj bi bili za takšno raziskovalno pot primernejši divji lovci. Verjetno gre sestavo odprave povezovati s tem, da je imel baron Žiga Zois takrat plavže v Bohinju in so zraven raziskovalnega dela iskali tudi informacije o morebitnih nahajališčih železove rude v višjih ležiščih pod Triglavom.
Že 2. avgusta 1779 so Baltazar Hacquet, Willomitzer in Matevž Kos poizkusili drugič priti na vrh Triglava. Dosegla sta ga le Willomitzer in Kos. Tretji pristop so 23. avgusta 1782 opravili Baltazar Hacquet in Luka Korošec ter neimenovani vodnik. Takratne triglavske gorohodce lahko postavimo v tri skupine: domači razumniki, raziskovalci ter tuji gostje in domači vodniki z nosači.
V tisti prvi dobi pristop na goro ni bil igrača. Današnja zavarovana pota, raba pripomočkov in varovanje, koče in zavetišča, izkušnje z vremenom in današnji odnos do gora, ki nas ne strašijo in odbijajo, ampak privlačijo, so pot na Triglav v največji meri olajšali.
Willomitzer Lovrenc, prvi pristopnik na Triglav, je bil domnevno rojen leta 1747 nekje na Madžarskem, umrl pa 27. januarja 1801 v Stari Fužini. Kdaj je prišel na Kranjsko, ni znano. V Ljubljani je obiskoval dveletno medikokirurško šolo Baltazarja Hacqueta na liceju in verjetno 1776. opravil mojstrski izpit za patrona kirurgije pri protomediku I. J. A. Haymannu. Žiga Zois, ki mu je morda omogočil že šolanje, ga je leta 1776 nastavil kot ranocelnika v Stari Fužini, zanj pa je opravljal tudi naravoslovna iskanja po bohinjskih gorah. Leta 1778 se je poročil s Špelo Jeglič, pet let pozneje pa je kupil v Stari Fužini vrt in bajto, kjer je še danes v rabi hišni vzdevek pri Padarju. Hišo je popravil in imel zadnja svoja leta gostilno, a mu posel ni cvetel, celo zadolžil se je.
V planinsko zgodovino se je vpisal kot udeleženec prvega vzpona na Triglav. Avgusta 1777 je bil po Zoisovem naročilu v skupini, ki je spremljala Hacqueta iz Srednje vasi do Velega polja, a proti vrhu zaradi slabega vremena niso šli, le Hacquet se je sam povzpel na Mali Triglav. Avgusta 1778 je bil Willomitzer v skupini, ki je vrh osvojila in jo je verjetno tudi organiziral. Vzpodbudila jih je najbrž nagrada, ki jo je Zois tedaj obljubil prvim pristopnikom.
Hacquetov zapis o tem omenja tri može, a brez imen – imenuje jih »dva srčna gamsja lovca in eden mojih bivših učencev«. Willomitzer je Zoisu nato opisal vzpon, razgled in sam vrh. Štirje srčni možje so 24. avgusta prišli do Velega polja, naslednji dan so šli pod Triglav in iskali na več straneh dostop na vrh. Nato so se 26. avgusta prek Zelenega plazu povzpeli na vrh. Za dokaz, da so ga osvojili – tako je zahtevala obljubljena nagrada –, so v skale na vrhu vklesali več začetnic. Hacquet jih je našel leta 1782, a bržkone ne vseh: I. S. Z. H. L. K. L. K. Označevale naj bi po vrsti: cesar Jožef II., Žiga (Sigismund) Zois, Hacquet, Lovrenc (W.), Kos in Luka Korošec.
V dolino so se vrnili še istega dne in spotoma zaznamovali svojo pot. Hacquetovo mnenje, da je bil Korošec »najbrž prvi, ki je pristopil na vrh (Triglava), odkar svet stoji«, lahko pomeni kvečjemu, da je prvi od skupine priplezal na vrh. Willomitzer je bil 2. avgusta 1779 s Kosom po Zoisovem nalogu znova na Triglavu (drugi vzpon), ko je spremljal Hacqueta, ki je izmeril nadmorsko višino Triglava, a čisto na vrh Hacquet morda ni prišel, zagotovo pa je 23. avgusta 1782 (tretji vzpon), vendar zdaj brez Willomitzerja.
Triglav je bil med prvimi osvojenimi visokimi vrhovi Alp. Pomen prvega vzpona kot alpinističnega dejanja je v iskanju prehodov v Triglavskem predgorju, ki so bili znani le deloma, izbiri primerne smeri v Triglavovi skalni gmoti in plezanju po njej na vrh. Vrednosti ne zmanjšuje dejstvo, da ga je tako kot še nekaj drugih poskusov in vzponov prej in pozneje konec 18. stoletja spodbudil Zois zaradi svojega mineraloškega zanimanja in kot podporo Hacquetovim raziskovanjem.
